vselepoinprav.si

Da se nama je drugi dan najinega poletnega roadtripa, potem ko sva za seboj pustila slikoviti Brugge, mudilo proti morju, je pravzaprav milo rečeno – z malim francoskim avtom sva naravnost dirjala proti francoski obali. Ko so mimo naju brzele prikupno urejene, nizke enodružinske hiške, nanizane vzdolž rečnega kanala, na katerem so se v skoraj vsaki vasici nahajale zapornice, ni bilo nobene potrebe po tabli, ki bi naju opozorila, da sva prečila nevidno mejo s Francijo (kljub temu da sva jo kmalu zatem zagledala). Končno sva vstopila v deželo hrustljavih baget, sirov specifičnih vonjav in sladic, da si maneš roke in oblizuješ prste, natančneje v Hauts-de-France – prvo od treh pokrajin na najinem seznamu.

Dunkerque: neskončna peščena plaža in betonski bunkerji

Malo stvari naju je doslej tako navdušilo kot peneče se vode Atlantskega oceana in potem ko sva parkirala le nekaj sto metrov stran od prve od neštetih plaž na najini poti, je Mr. P.-ja naravnost odneslo na obalo. Večinoma zaradi vzhičenja, malo pa tudi zaradi vetra, zvestega spremljevalca velikih morij. Kapo s šiltom si je obrnil nazaj, nekje na polovici poti odvrgel superge in zabredel v ledeno mrzlo vodo. Do gležnjev, se razume – za kaj več je bil potreben vsaj še kakšen dan vaje. Peščena plaža, ki se je raztezala v obe smeri, je na naju naredila veliko močnejši vtis, kot sva si predstavljala: prostrana, zelo svetla in zelo mivkasta ter posejana z ostanki betonskih bunkerjev iz druge svetovne vojne. Slednji danes očitno predstavljajo popularne plezalno-razgledne točke in vabljive površine za grafite, občasno pa rjavo zapečenim počitnikarjem služijo kot senca v vročih dnevih na plaži, kjer naravne zaščitne pred soncem praktično ni.

Lezla sva po peščenih sipinah, pa okrog bunkerjev in nazaj na plažo in na neki točki sem tudi jaz obupala in si sezula superge, tako polne peska, da se v njih ni dalo več hoditi. Nikoli nisem pretirano oboževala mivke med prsti, a nenadoma premajhni čevlji kaj hitro lahko postanejo še veliko bolj neprijetni. To je samo stvar navade, je pripomnil Mr. P. in sva šla naprej.

To je bila najina prva plaža in brez težav bi tam ostala dan ali dva in ne bi nama bilo dolgčas. A časa je bilo – navkljub dejstvu, da sonce na severu Francije v začetku avgusta zaide šele okrog pol desetih – vedno manj, za videti pa še toliko stvari. Kljub skrbnem načrtovanju in pravočasnem prihodu do Le Blockhaus d’Eperlecques, bojda odličnega vojaškega muzeja, ki je svoje prostore našel v gromozanskem podzemnem bunkerju, sva bila primorana obisk izpustiti. Pol ure pred zaprtjem je bilo za ogled takšnega monstruma na žalost premalo časa. No, no, je rekla gospa, ki ni znala angleško in pokazala na uro. In sva se obrnila na petah in šla. A če bi nama uspelo priti v muzej, bi po vsej verjetnosti zamudila čudovito večerno svetlobo, ki je tistega dne oblivala rte okrog Rokavskega preliva. Tja sva se namreč namenila takoj zatem.

Med dvema ognjema: Cap Blanc-Nez in Cap Gris-Nez

Cesta se je vila med požetimi rumenimi polji in popolno zoranimi njivami, ki so, raztezajoč se čez nizke, zaobljene gričke, dajale vtis, da segajo v neskončnost. Obelisk, ki stoji na koncu rta Blanc-Nez, sva zagledala že od daleč in večerno pohajkovanje po tamkajšnjih sprehajalnih poteh, označenih s časom hoje in mestoma ograjenih z nizkim lesenim plotom, je bil pravi balzam za dušo. Med francosko in angleško obalo na drugi strani Rokavskega preliva je potekal živahen ladijski promet in če sva dobro napela oči, sva v daljavi lahko videla znamenite Dovrske bele klife. Za nama se je raztezala čudna pokrajina: razbrazdana in polna nenaravnih vdrtin in potrebovala sva nekaj trenutkov ter eno informativno tablo, da sva se zavedla, da gre ostanke iz druge svetovne vojne – tihe opomnike, ki tudi osem desetletij kasneje tako zelo zaznamujejo to čudovito obalno pokrajino. Na vsakem ovinku so se v vetru zibale cvetlice, lepše in bolj dišeče od prejšnjih in spet sva se znašla na kraju, od katerega sva se le stežka poslovila.

Bilo nama je tako všeč, da sva namesto proti notranjosti in najinemu prvemu prenočišču, pot podaljšala še do rta Gris-Nez. Na komaj opaznem, med robidovje in brin skritim parkiriščem, sva pustila mali francoski avto in se sprehodila do svetilnika. Poti, tudi tukaj označene in ograjene, so se vile okrog in okrog rta in najraje bi prehodila kar vse. V daljavi, v smeri, od koder sva prišla, so se dvigali klifi belega rta, ki so oranžno žareli v večernem soncu.

Ko sva ob sončnem zahodu vozila stran od obale, klifov in dišečih cvetlic, nama je bilo kar malo težko, kljub temu da sva vedela, da se naslednji dan spet vrneva k morju. A čakala naju je sobica v dvozvezdičnem penzionu, polnem radoživih upokojencev in s priletno gospo na recepciji, ki ni znala niti besede angleško. Soba je bila skromna, postelja pa pregrnjena z eno od tistih starih rjavih dek z motivom rož in konjev. Spala sva kot ubita.

Le Marquenterre: borov gozd, peščene sipine in gojišče školjk

Potem ko nama je mož od priletne gospe, ki ni znala besede angleško – simpatičen gospod, čigar angleščina je bila prav tako razmeroma šibka točka – za zajtrk postregel rogljičke z marmelado in sadno kašo v lončku in nama je gospa na roke spisala račun, sva jima le še pomahala v slovo. Preproste geste in nasmešek na obrazu pač prekašajo vse jezikovne omejitve. Vračala sva se nazaj k obali, po ozkih cestah in skozi vasice, polne kamnitih hišk s peščenimi dovozi in cvetočimi hortenzijami pod okni. Nedaleč od vasi Saint-Quentin-en-Tourmont sva na označenem parkirišču pustila mali francoski avto in se podala na pohod po Les Crocs, 16 kilometrov dolgi krožni poti skozi naravni park Marquenterre.

Večina poti, predvsem pa del, ki vodi do morja, je peščen, kar pomeni, da se premikaš veliko počasneje kot sicer. Za cel krog potrebuješ pet ur in pol in nisva nameravala prehoditi vsega, le trikilometrski odsek do morja. Pravzaprav sva ves čas sva hodila po sipinah, le rastje na njih okrog naju se je spreminjalo: borov gozd so po približno kilometru zamenjali listavci, te nizko grmičevje, nato pa so spet sledili borovci – vse dokler nisva prispela do vznožja zadnje, najvišje sipine, na vrhu katere se je odprl dih jemajoč pogled na plažo, morje in gojišča školjk.

Spustila sva se na plažo, tam pojedla čokoladni éclair in slastni flam de vanille, ki sva ju zjutraj kupila v eni od vasi. Ogromno školjčišče, ki se je pred nama raztezalo v plitvo morje, se je zdelo daleč in res sva nato do morja potrebovala še kakšnih deset minut hoje. Vmes sva prečila slane morske rečice, poginulega tjulnja, nanose mivke in gomile zavrženih školjk, po vsej verjetnosti ostankov morske farme. V živo še nihče od naju ni videl kaj podobnega in sprehod med stebri, preraščenimi s školjkami, ki so segali daleč v morje, je bil zares nekaj posebnega.

Vrnila sva se po isti poti, po isti mivki in pod istimi borovci in vsak korak, četudi še tako naporen, je bil čisti užitek. Ko me kdo vpraša, kaj mi je bilo na potovanju najbolj všeč, je mivkasta pohodniška pot Les Crocs (v lokalnem, pikardijskem jeziku izraz za sipine) brez dvoma daleč na prvem mestu.

Cayeux-sur-Mer: zadnji postanek pred Normandijo

Zjutraj nisva kupila le sladkarij, temveč sva se na vaški tržnici dodobra založila tudi z bagetami, grozdjem in lokalno pridelanimi siri in predvsem zaradi slednjih je notranjost najinega francoskega avtomobila ob povratku na izhodišče milo rečeno močno dišala. Nadaljevala sva vožnjo skozi čudovito pokrajino Sommskega zaliva: med močvirnatim rastjem so gnezdile raznovrstne ptice, nekje je v plitvi vodi stala očitno precej žejna krava. Po dobrih osmih kilometrih hoje po mivki v žgočem opoldanskem soncu je bil čas za malico. Še dobro, da je najti primeren in povrhu vsega še slikovit prostor za piknik v tem delu Francije, no – mala malica. Ustavila sva se pri svetilniku v vasici Brighton (ja, tudi Francozi ga imajo), pojedla bageto, skoraj ves sir in polovico grozdja. Mimo svetilnika je vodila izjemno lepo urejena kolesarska steza, od ceste ločena z ograjo in obdana z robidovjem. Na drugi strani grmičevja je bila sipina, za njo pa morje. Če ne prej, sva si v tistem trenutku zaželela, da bi s sabo imela kolesi.

Po malici na eni od bolj slikovitih lokacij doslej sva pot nadaljevala skozi bližnji Cayeux-sur-Mer, idilično obmorsko mestece s pastelno pobarvanimi lesenimi hišicami na plaži. To je bil zadnji postanek v pokrajini Hauts-de-France, nekaj kilometrov kasneje sva namreč že vstopila v Normandijo…

Več slik na: www.perkophotography.com

Sorodni prispevki:
En dan v Belgiji: Charleroi, Waterloo in slikoviti Brugge