Na Kras
Kras sva se odpravila raziskovat na verjetno najbolj vroč julijski dan. S kabrioletom, ki ga bo čez nekaj let že mogoče prištevati v kategorijo starodobnikov, z občasno nedelujočo napravo za hlajenje zraka. Mahnila sva jo po stari cesti, ker je bolj simpatična, v resnici pa zato, ker bodoči starodobnik za tiste trikrat na leto, ko se izvoli parkirat iz svoje garaže, kajpada, ni opremljen z vinjeto. In sva šla, založena z več litri vode in sončno kremo v sovoznikovem predalu.
Čez Tomaj v Škofe z očarljivimi, v primorskem slogu zidanimi hiškami, pa do Komna pogledat polje sivke, ki se je ravno razcvetela. Pomalicala sva v vasi pod lipo, nikjer ni bilo žive duše. Do tam naju je že dodobra prijelo sonce, a nama še ni bilo dovolj vroče. V glavo sem si zapičila, da se povzpneva vsaj na en, četudi najnižji hrib. In sva se – na Trstelj. Ura na zvoniku v vasi Lipa, kjer sva parkirala, je ravno odbila pol drugo – pod pripekajočim primorskim soncem idealen čas za lezenje na raznorazne vzpetine. Po dobre pol ure sopihanja in sem pa tja kakšne kletvice (olajševalno okoliščino je predstavljalo dejstvo, da hrib skoraj vso pot porašča gozd) – razgled z vrha Trstelja, ki premore borih 610 m nadmorske višine, zaradi hude sopare, jasno, ni bil kaj prida, pa še vode nama je zmanjkovalo. Žeje naju je odrešil oskrbnik Stjenkove koče, ki je slučajno prišel pospravljat, saj je bila koča pred tem dalj časa zaprta. Dve ravno prav ohlajeni kokti kasneje sva se že spuščala nazaj proti vasi – v to smer je šlo, kakopak, lažje. Poleg oskrbnika sva na celi poti srečala natančno dve osebi. Nekoliko več je bilo martinčkov. Prepričana sem, da je glede na sumljive zvoke v podrastju na naju prežala tudi kakšna kača.
Kraška jedača je bila druga stvar, brez pokušine katere se nisva želela vrniti domov. Zavila sva nazaj proti Tomaju, mimo Gregorčičeve rojstne hiše (žal zaprta) in v središču vasi čisto naključno zapeljala na majhno dvorišče vogalne gostilne, ki se prikladno kliče kar Gostilna Tomaj. Poleg dveh deklet, ki sta klepetali za sosednjo mizo in se ravno odpravljali, sva bila edina gosta. Očitno sva delovala kar precej zdelana, saj nama je prijazna lastnica, ga. Andreja, brez oklevanja ponudila lokalno pridelan teran in narezek s suhomesnatimi kraškimi dobrotami, da bova lažje zdržala do glavne jedi. Gospa je vse postregla (in, kot sva ugotovila kasneje, tudi skuhala) kar sama, medtem ko je gospod Mož v veži pri šanku ležerno listal časopis. Gostilna je stara, a simpatična: tla so obložena s črno-belim teracom, v vogalih hodnika pa se do stropa vzpenjajo monstruozne monstere. V zgornjem nadstropju se nahaja stanovanje. Doma narejene njoke in kanelon s špinačo in sirom (oboje, v to ne dvomim, je naredila ga. Andreja sama) sva pobasala hitreje, kot je to priporočljivo. Ko so se v gostilno na pivo primajali angleški turisti, sva jo brž podurhala.
Ko sva zvečer s prijetnim vetrom v laseh vozila proti Ljubljani, se mi je zdelo kar prima, da nisem vztrajala na vzponu na Sabotin.
Pokončni fotografiji: www.perkophotography.com