vselepoinprav.si

Nad Ljubljano je tistega jutra visela gosta megla, ki se je dokončno razkadila šele pri Vodicah. Bila sva na poti na spontani izlet (in zame izlet presenečenja), ki ga je imel Mr. P. bojda že lep čas v mislih. Nič nisem imela proti, da nisem vedela, kam greva, všeč pa mi je bilo dejstvo, da sva se peljala proti Gorenjski. Ne greva prav visoko, ampak do izhodišča je kar nekaj vožnje in pot je zelo lepa. In s tem ne mislim le vožnje do tja, je rekel on. Se že veselim! sem odgovorila jaz. Temperatura ozračja je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom in veselila sva se sprehoda v krakih rokavih, morda še zadnjič v tej sezoni. Bila je predzadnja sobota v septembru in zadnji dan koledarskega poletja.

Ko nisva odvila ne proti Vršiču ne proti Korenskemu sedlu, je bilo jasno, da greva v Italijo. Medtem ko v Trbižu zjutraj še ni bilo nobene gneče, se je na kolesarski poti Alpe-Adria na tako topel dan nabralo že kar nekaj kolesarjev in vsi po vrsti so nama delali skomine. Ko sva v vasici Na Bili (Resiutta) z glavne ceste zavila levo, ni bilo več dvoma: po sedmih letih sva se vrnila v dolino Rezije. Le da se tokrat nisva samo peljala skozi: v prtljažniku so naju čakali pohodni čevlji, zraven pa nahrbtnika z doma narejenimi sendviči. Avto sva pustila na travnatem parkirišču tik pod vasjo Solbica (Stolvizza) in se mimo vaške gostilne, pred katero je klepetalo nekaj domačinov, podala na osem kilometrov dolgo krožno turo s preprostim, a pomenljivimi imenom: Ta lipa pot.

Njeno ime se je hitro izkazalo za povsem upravičeno. Spustila sva se do slapu, nato pa se po razgibanem pobočju ob manjšem hudourniku povzpela v gozd. Ob soncu bolj izpostavljenih delih poti so rasli brinovi grmi, med zelenimi listavci so se dvigali rdeči bori in že napol goli macesni. Bilo je kot iz pravljice. Pravih rezijanskih zverinic sicer nisva videla, pač pa so izza debel tu in tam pokukali iz železa narejeni jazbec, lisica in medvedja družina, z nizkih vej pa ptice raznih vrst – nekatere od njih tudi prave. Na eni od manjših jas, preraslih z visoko travo, je stal planinski dom, za katerega pa se je sezona očitno že zaključila. Znova sva prestopila hudournik, poln majhnih tolmunov s turkizno modro vodo, nato pa kmalu prišla do ceste, vzdolž katere je tekel potok Rezija. Bila sva na polovici poti – prečila sva potok in se po drugi strani začela vzpenjati nazaj proti vasi.

S širokega brega se je odpiral pogled na mogočno Kaninsko pogorje, nad vrhovi katerega so se ves čas motovilili beli oblaki. Na robu struge, po kateri je konec poletja tekel le ozek, kristalno čist zelen potoček, sva pomalicala tiste doma narejene sendviče, nato pa jo čez lesen most spet mahnila na drugo stran, na majhno prodnato plažo, kjer sva za odložila nahrbtnika in sezula čevlje. Mr. P. si je v ledeno mrzli vodi hladil stopala, jaz sem v plitvinah brskala za zanimivimi kamni. Na celotni poti sva dotlej srečala le peščico ljudi, tam ob potoku pa sva bila lep čas povsem sama.

Pot je kmalu zatem spet zavila v gozd in naju pripeljala do manjše planine, na kateri je samevalo nekaj praznih kamnitih koč, v katere se je Mr. P. zaljubil na prvi pogled. Ozka gozdna cesta je nato prešla v stezo, ki se je v zadnjem delu strmo vzpela in naju med vrtovi in njivami Rezijanov privedla nazaj v vas. Sprehodila sva se med hišami s čudovitimi starimi freskami in sveže prepleskanimi vhodnimi vrati, mimo loncev, polnih trajnic ter korit, polnih začimb, postavljenih na robove betonskih stopnic, ki jim v vasici, ki se je raztezala po strmem pobočju, ni bilo videti konca. Za vsakim vogalom je bilo mogoče najti kaj, kar je opozarjalo na bogato kulturno dediščino rezijanske doline: obeležja in večjezične napise, Muzej rezijanskih ljudi, Muzej brusačev. Vaščani, ki sva jih srečevala, so nama veselo odzdravljali nazaj, daleč najbolj živahno pa je bilo v vaški gostilni, ki se je do tedaj že povsem napolnila.

Na informativni tabli nasproti gostilne sva prebrala, da je pot, ki sva jo prehodila, le ena od mnogih, speljanih po rozajanski dulïni, kar nama je dalo le še en razlog več, da se vrneva prej kot čez sedem let. Morda že prav kmalu, ko se bodo samotni rezijanski gozdovi odeli v čudovite jesenske barve.