vselepoinprav.si

Že lep čas sem čakala na en takšen vikend, ko je zapadlo dovolj snega, da so se cesta in gozdovi okrog doma pod Storžičem odeli v belo. V petek je snežilo, jaz pa v službi, v soboto zjutraj je skozi spuščene žaluzije prodiralo nenapovedano sonce, midva pa spala. V nedeljo sem nastavila budilko in končno sva jo mahnila proti Tržiču. Nizka oblačnost je ustvarjala ravno pravšnje vzdušje za zimski sprehod po gozdu in povzročila, da na poti do tja ni bilo skoraj nikogar. Na parkirišču v kamnolomu, kjer sva pustila avto, sva bila prva. Bilo je hladno, a popolnoma brez vetra in zato nenavadno tiho. Edini zvok je prihajal izpod najinih nog, ko sva jo po zasneženi, rahlo pomrznjeni cesti mahnila navkreber.

Najprej sva nekaj časa hodila po gozdni cesti, vzdolž katere je tekel manjši potok, nato pa skrenila desno, prečila vodo in zavila na planinsko stezo, ki se je kmalu začela strmeje vzpenjati. Nedolgo zatem se je pred nama odprl travnik, po robu katerega je bilo, skritih v zavetje visokih smrek, posejanih nekaj lesenih koč – majhna planina, na kateri pozimi ni bilo znakov življenja. Na vrhu travnika je pot znova prešla v gozd, od koder do doma ni bilo več daleč.

V koči, kjer je poleg naju sedel še en par, sva spila čaj in naročila porcijo storžiških kep, lokalne različice avstrijskih germknedlov, ki jih je kuharica ravno začela pripravljati. Moja je bila jabolčna s cimetom, Mr. P.-jeva z borovnicami – snedla sva ju na mah in na koncu pomazala še krožnik. Podolgovata planinska sobica, v kateri je bila zakurjena manjša peč, se je počasi začela polniti, zato sva mizo prepustila novim, sladkega željnim obiskovalcem. Zunaj je bilo v sneg zapičenih že lepo število sani – po zasneženi cesti se je pozimi namreč mogoče prisankati skoraj vse do izhodišča.

Že drugič letos sem si zaželela, da bi se nazaj v dolino tudi midva spustila s sankami. Mogoče nama bo v tretje uspelo.