vselepoinprav.si

Bilo je že krepko čez dvanajsto popoldan, ko sva v Tržiču odvila proti Begunjam. Sprva ozka cesta, ki se je vzpenjala med hišami, da se nama je zdelo, kot da se bova vsak čas pripeljala k nekomu na dvorišče, se je, takoj ko sva zapustila naselje, razširila, na obeh straneh pa je namesto hiš zrasel gozd. Po nekaj silno lepih ovinkih, po katerih je Mr. P. v mislih že risal svoj naslednji kolesarski podvig, sva dosegla vasico Brezje pri Tržiču in tam zavila ostro desno v strm klanec. Asfalt je prešel v makadam, ta pa v zasneženo gozdno cesto, ki naju je po nadaljnjih treh kilometrih pripeljala do izhodišča.

To se je nahajalo na robu Bistriške planine, na kateri je na zadnji vikend v februarju vladala prava zimska pravljica. Avto sva pustila pod zasneženimi smrekami in jo mahnila naprej po gozdni cesti, ki je vodila mimo Breške planine, s katere se je za nekaj trenutkov odprl pogled na zasnežene hribe. Višje kot sva šla, bolj kašast je postajal sneg pod nogami in malo pod Lešansko planino sva si končno le nataknila dereze. Na razpotju na planini bi se lahko pognala v strm klanec, a sva raje nadaljevala levo po cesti, po kateri se je vila ozka gaz. Smrekov gozd so za nekaj časa zamenjale svetle bukve, med katerimi je na zasneženo pokrajino prodiralo popoldansko sonce. Gozdni cesti sva sledila vse dokler se pred nama ni odprla še zadnja, Podgorska planina, na robu katere je stala koča na Dobrči.

Po obilni porciji z ocvirki zabeljenega zelja in žgancev, ki sva jo poplaknila z nesladkanim planinskim čajem ter s šilcem izjemno sladkega smrekovca, sva se povzpela na dobre četrt ure oddaljeni vrh Dobrče. Ker se ta nahaja sredi gozda in je precej nerazgleden, sva pot podaljšala še do sosednjega Šentanskega vrha, s katerega se je odprl pogled na večino Karavank in dobršen del Kamniško-Savinjskih Alp, le Julijci so bili odeti v meglo, iz katere je kukal samo Triglav.

Ob spremljavi zahajajočega sonca sva se po krožni, nekoliko bolj strmi gozdni stezi vrnila na Lešansko planino, od tam pa po cesti nazaj do izhodišča. Navzdol je šlo hitreje, a bi nama po drsečem snegu brez derez vseeno trda predla. Srečala nisva nikogar več in ko sva si nato pri avtu sezuvala gojzarje, se je počasi že začelo mračiti. Visoke, črne smreke so se v popoldanskem soncu otresle svojih snežnih oblek, skrit pod eno od njih je zdaj stal le še najin avto.

Od najinega zadnjega popoldanskega vzpona je minilo že kar nekaj časa, ker se v hribe pač hodi zgodaj zjutraj in ne kar tako, sredi dneva. A me mir, ki nastane v gorah ob zahajajočem soncu, in svetloba, ki se pri tem razleze po pokrajini, vedno znova prevzameta. Poznopopoldanski pohodi so skrivoma že lep čas moji najljubši.