Pozimi na Norveško: Tromsø

Lea, 10. maja 2025

Petdnevne zimske počitnice na visoki sever Evrope so se začele z zgodnjim jutranjim letom z Brnika v Zürich. Züriško letališče naju je (tako kot pred dobrimi šestimi leti mesto samo) navdušilo s svojo arhitekturo ter neskončno ponudbo slastne čokolade in bleščečih ročnih ur. Od tam sva nato letela naravnost v Tromsø, mestece na severu Norveške, ki se ga je – ne zaradi njegovega izgleda, pač pa zaradi hitro rastoče trgovine v začetku devetnajstega stoletja, del katere je predstavljala tudi najmodernejša garderoba žena bogatih mestnih trgovcev, uvožena naravnost iz francoske prestolnice – prijel vzdevek severni Pariz. Takšnih midva sicer nisva vzela s sabo, da pa sva v kovček lahko zbasala vsa zimska oblačila, predvsem pa Mr. P.-jeve gojzarje, celih osem številk večje od mojih, potovanje le z ročno prtljago tokrat ni prišlo v poštev.

Globoko znotraj arktičnega kroga

Razen tistega na Madeiri, ki je bil zares svojevrsten, bi pristanek v arktični prestolnici zlahka označila za najlepšega, kar sem jih kdaj doživela. Zasnežena bela pokrajina se je pod nami raztezala že vse odkar je Severno morje zamenjala južna Švedska, zdaj pa so se sredi te čudovite beline eden za drugim odpirali globoki, temno modri fjordi ter zamrznjena jezera s tankimi sledmi začasno urejenih cest. Za tako odmaknjen del Norveške je Tromsø precej veliko mesto: pravzaprav predstavlja največje urbano območje na severu Norveške ter tretje največje severno od arktičnega kroga na svetu (večja sta le še ruska Murmansk in Norilsk). Tromsø je tudi najsevernejše mesto na svetu z več kot petdeset tisoč prebivalci.

Takoj za pristankom naju je, se razume, navdušilo tudi tamkajšnje letališče, obdano s hribi in z morjem, večinoma pa kar z obojim. Ker je bil tunel, ki povezuje vzhodni del otoka Tromsøya, na katerem leži mesto, z zahodnim, kjer sva pristala, zaprt, naju je avtobus v predel Tomasjord odpeljal po daljši, a zelo razgledni poti, na kateri sva si tako že v prve pol ure lahko ogledala celotno južno polovico otoka, vključno s starim mestnim jedrom in eno najprepoznavnejših mestnih znamenitosti, Arktično katedralo, da sva prispela do najinega začasnega domovanja, pa smo na koncu prečili še sloviti most Tromsø.

Lasse, najin visokorasli gostitelj, nama je razkazal prijetno stanovanje, opremljeno v značilnem skandinavskem stilu, iz katerega je bilo z nekoliko truda (in nagibanja čez ograjo balkona) mogoče videti morje, v daljavi pa most, po katerem sva prišla. Omarice bele, minimalistično opremljene kuhinje, so bile polno založene, iz prijetne, v temno zeleno pobarvane spalnične niše, pa se je odpiral pogled na mirno sosesko. Stanovanje ni imelo zaves in v vsakem vogalu je stala vsaj ena svetlika, ki je oddajala nežno ambientalno svetlobo. Že prvo popoldne sva poleg hrane, ki sva jo nakupila v bližnji trgovini, na bančnemu računu naredila še nekaj dodatne škode: v eni od številnih trgovin s športnimi oblačili se je Mr. P. opremil s termo perilom in novimi pohodnimi hlačami.

Sneg, cimetove rolice in najlepši razgled na mesto

Naslednje jutro nisva izgubljala časa. Pod pohodna oblačila sva oblekla najdebelejše termo perilo, čez srednji sloj najtoplejši puhovki, nato pa zakorakala v tiho sosesko, prekrito z nekaj centimetri novozapadlega snega. Ceste so bile sicer splužene, a večinoma ne povsem do asfalta, zato je bilo celo naselje odeto v belo, s peskom (o soli ni bilo ne duha ne sluha) pa so bile posute le strmejše klančine ravno tako belih pločnikov. Z avtobusom številka dvajset sva se zapeljala do postaje tik pod Arktično katedralo, od tam pa jo skozi naselje lesenih enodružinskih hiš, vseh obrnjenih proti morju, peš mahnila do vznožja hriba. Sprva sva se nanj nameravala povzpeti peš, a naju je spodnja postaja gondole Fjellheisen, mimo katere sva se sprehodila, hitro premamila: na enem od avtomatov sva kupila dve enosmerni vozovnici in se že štiri minute kasneje znašla na razgledni ploščadi na robu hriba Storsteinen, dobrih štiristo metrov višje.

Odločitev, da prvih nekaj sto višinskih metrov premagava z gondolo, katere gradnja sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, se je kmalu izkazala za izjemno modro (četudi je bila v resnici spontana), saj so se – poleg slikovitega razgleda na mesto in fjord – pred nama nenadoma odprle neskončne možnosti pohodov po čudoviti, s snegom prekriti pokrajini. V restavraciji na zgornji postaji sva se pogrela s kakavom in podkrepila s cimetovo rolico, nato pa jo mahnila v vse bolj mikavno belino.

Posebnega načrta, do kje nameravava iti, nisva imela: sledila sva sprva široki, shojeni poti, ki je vodila do naslednjega razgledišča in po kateri se je vila kača ljudi, ki so z nama prišli na hrib, nato pa nekje na polovici zavila navkreber na slabo uhojeno gaz. Pokrajina je bila povsem bela, na stezi, ki se je cikcakasto vila po pobočju, pa je bilo razločiti le še nekaj majhnih pikic – pohodnikov, ki so, tako kot midva, v udirajočem se snegu počasi korakali navzgor. Po dobri uri sva dosegla vrh gore Fløya, od koder se je poleg razgleda na fjord, ki naju je spremljal vso pot, na drugi strani odprl pogled na prostrano belo zaledje z visokimi vrhovi, med katerimi je kraljeval v oblake zaviti Tromsdalstinden, priljubljen tako med pohodniki kot med turnimi smučarji. Do tisoč dvesto osemintrideset metrov visokega vrha je bilo v danih razmerah veliko predaleč, ob številnih opozorilih o nevarnosti plazov pa tudi precej nespametno, da bi se odpravila tja gor, ko pa so se z juga začeli približevati še temni oblaki, sva se počasi obrnila nazaj. Navzdol je šlo bistveno hitreje, a vetru in oblakom nisva ušla in ko sva se vrnila k zgornji postaji gondole, je bila vidljivost v snegu le še nekaj metrov.

Nazaj v Tromsdalen sva se spustila po Sherpatrappa – kamnitih stopnicah, ki so jih pred šestimi leti zgradili šerpe iz Nepala. A stopnic nisva videla – prekrite s snegom in ledom so se te spremenile v adrenalinsko bob stezo, po kateri se je bilo varno mogoče spustiti le sede. Vzpon v obratno smer bi bil prava muka in spontana vožnja z gondolo se je znova izkazala za pravo odločitev. Ko sva spet dosegla gladino morja, je aplikacija na telefonu naštela dobrih deset prehojenih kilometrov. Od snega, vetra in zimskih dogodivščin sva bila prijetno utrujena in z veseljem sva se znova prepustila avtobusu številka dvajset, da naju je odpeljal nazaj domov.

Pozno popoldan sva se sprehodila po mestu: vzdolž pristanišča, skozi velikansko stekleno knjižnico in po ponekod še božično okrašenih ulicah. V Naturkompaniet, trgovini s športno opremo, kjer bi zlahka preživela pol dneva, sva se opremila z merino nogavicami in s toplima kapama, v malem kiosku Raketten, pred katerim se je vila dolga vrsta, pa sva poizkusila njihove slavne hrenovke v štručki. O aurori borealis tudi tisti večer ni bilo ne duha ne sluha.

Zjutraj med severne jelene, zvečer v finsko savno

Štiriurni izlet, ki naju je čakal naslednji dan, sva si splanirala že pred potovanjem. Ob desetih dopoldan sva se zglasila na avtobusni postaji v centru mesta, od koder sta nas dva organizirana avtobusa odpeljala v pol ure oddaljeno vasico Vågnes, kjer – tako nam je povedala vodička iz organizacije Tromsø Artic Reindeer – smo imeli le eno nalogo: nahraniti tristo lačnih severnih jelenov. V povečani različici samijskega šotora lavvu, sredi katerega je prijetno prasketal ogenj, nas je sprejel simpatični Johannes v tradicionalni samijski opravi in nam na kratko razložil potek dneva. Prav veliko časa nismo izgubljali – živali so zaznale naš prihod in vedele so, kaj to pomeni. Kmalu zatem smo stopili na prostran travnik, poln severnih jelenov, ki so se, takoj ko so zagledali naša vedra s hrano, pomešali med nas. Naslednjo uro in pol smo imeli kaj početi.

K prikolici, polni briketov, sva se vračala po hrano dokler niso bile živali site in so se ena za drugo počasi polegle po tleh. Izza oblakov je pokukalo pozno popoldansko sonce, ki je osvetlilo zasnežene vrhove na drugi strani zaliva in celotna scena s spečimi jeleni, temno modrim morjem in kuliso belih gora, je delovala kot velikanski pejsaž iz kakšnega malomeščanskega stanovanja. V lesenem šotoru na robu kampa so nam postregli s čajem in piškoti, nato pa smo se posedli okrog ognjišča, na katerem se je kuhal jelenji golaž.

Zadnja ura je bila namenjena pripovedovanju. Vrnili smo se v lavvu, kjer je Johann na kratko povzel dolgo časa na rob odrinjeno zgodovino Samijev, nam predstavil življenje in navade njihove skupnosti ter nam pokazal tradicionalna oblačila – večino tistih, ki jih je nosil sam, je sešila njegova žena in marsikateri kos je bil narejen iz jelenove kože. Razložil nam je, da Samiji jelena najlepše počastijo tako, da po njegovi smrti (razen drobovine) ničesar ne zavržejo in na tak ali drugačen način uporabijo čisto vsak del njegovega telesa. Povedal je, da vsak jelen vsako sezono odvrže svoje rogove: samčki po paritvenem obdobju, samice pa potem, ko skotijo mladiče. Ob vsem tem nam je ves čas dajal vedeti, kako svete živali so za Samije severni jeleni in kako počaščeni so, da lahko skrbijo zanje in, na koncu, oni za njih. Zaupal nam je, da kamp, v katerem smo se nahajali, pripada njegovemu bratrancu, on pa s takšnimi vodenji pozimi, ko se jeleni ne pasejo v hribih, za svojo družino in svojo čredo zasluži nekaj dodatnega denarja. Tako kot številni člani njegove družine, tudi on živi polnomadsko življenje in se z živalmi velik del leta seli po pokrajini. Tradicija, kulturna in politična preteklost njegovemu ljudstvu omogočajo, da je reja severnih jelenov (vsaj v nekaterih predelih nordijskih držav ter delu Rusije) zakonsko rezervirana samo za Samije. Za konec nam je z nekoliko treme, a zelo prisrčno predstavil še joik, tradicionalno samijsko petje, neke vrste zelo osebno pesem, ki jo podariš osebi, živali, pokrajini. Joik, ki ga je zapel Johannes, je njemu podarila njegova babica. Polni vtisov in smo se vzdolž čudovite obale kmalu zatem že vozili nazaj proti mestu. Druženje s Samiji in njihovimi jeleni je bil eden od glavnih razlogov, da sva se pozimi odpravila na sever Norveške. Drugega sva imela priložnost doživeti dan kasneje in tudi ta je bil fantastičen.

Zvečer sva šla v savno. A to ne povsem običajno, pač pa v tisto pravo, finsko, s temperaturo med šestdeset in osemdeset stopinj. Ta se je nahajala v na vodi lebdeči leseni hiški v mestni marini in je po obliki spominjala na samijski lavvu. Bila je skoraj polno zasedena, zato sva si morala karti za vstop zagotoviti že nekaj dni vnaprej. Pogled na rahlo vzvalovano morje, za njim mesto, v ozadju pa zasnežene hribe, katerih svetle obrise je bilo mogoče razločiti tudi v temi, je bil fenomenalen. Mr. P. se je vmes dvakrat potopil v ledeno mrzlo morje, meni pa je zadostovalo že posedanje na lesenem podestu pred savno. Razen zeleno osvetljene terase na vrhu hiške, ki je ponazarjala severni sij, le-tega tudi tisti večer nisva videla.

Sprehod po mestu in čaroben večer na obali

V soboto sva se znova zbudila v zasneženo jutro. Po počasnem zajtrku in dolgem ždenju v prijetni spalnični niši sva se sredi dopoldneva končno stlačila v topla oblačila in se z busom zapeljala v mesto. V pekarni sva kupila pecivo z vaniljevo kremo, posuto s kokosom in sladkorjem (skolebolle) ter zavitek s kardamomom (kardemomme snurr), nato pa spet skočila na bus, ki je peljal v Telegrafbukta, zaliv na skrajnem jugu otoka. Bilo je hladno in z morja je bril leden veter, a to ni oviralo dveh pogumnih kopalk, ki sta (sicer s kapama na glavi) zaplavali v grozljivo mrzlo vodo. Sprehodila sva se vzdolž zaliva in mimo muzeja na prostem, nato pa se skozi gozdiček povzpela na vrh rahle vzpetine, kjer je stal arktični muzej. Ni nama bilo do ogledovanja razstav, pač pa naju je premamila muzejska kavarna v rotondi, ki je delovala po načelu zaupanja: v samopostrežnem bifeju si si nabral, kar si želel, nato pa pojedeno in popito plačal na blagajni ob izhodu.

Spustila sva se nazaj v mesto in v Ksytens Mathus, trendovskem food courtu, v katerem se je nahajalo nekaj restavracij s ponudbo jedi z različnih koncev sveta, pojedla eno najslastnejših polenovk, postreženo z ocvrtim krompirčkom, vloženo čebulo, kaprami ter omako iz majoneze, čilija in kaviarja. Na prosto mizico s pogledom na marino sva čakala kar lep čas, a je bil nato vsak grižljaj vreden vseh tistih dolgih minut. Zatem sva se počasi in brezciljno sprehodila po mestu in soglasno ugotovila, da je to lepo tudi v pozno popoldanskem soncu, četudi slednje ni osvetljevalo le mostu, katedrale in hribov za njima, temveč tudi plundraste pločnike in makadamska parkirišča, polna luž.

Ko sva se popoldan vrnila v stanovanje, sem si na telefon naložila aplikacijo, preko katere je mogoče spremljati pojavljanje severnega sija na lokaciji, na kateri se nahajaš in ko je okrog pol osme zvečer številka z nekaj odstotkov poskočila na krepko čez petdeset, naju je skoraj katapultiralo na obalo. Na s snegom prekriti plaži sva pogledovala zdaj v nebo, zdaj v telefon in ko sva, počivaje na eni od lesenih klopi, že skoraj obupala, se je nebo nad nama nenadoma obarvalo zeleno. Svetloba, ki je iz sekunde v sekundo menjala svojo obliko in intenzivnost (in je bila zares nadvse čudovita), je po dvajsetih minutah tako hitro kot je prišla, tudi izginila. To je bila uresničitev dolgoletnih sanj in eden od glavnih razlogov, zakaj sva pozimi prišla na Norveško. Naj se sliši še tako klišejsko, ampak bilo je nepozabno.

Z električnim avtomobilom po sosednjih otokih

Na Norveškem (in v nekaterih drugih evropskih državah) obstaja aplikacija Getaround, podobna Airbnb, le da lahko preko nje namesto domovanja najameš nekogaršnji avto. Ker se oddajanja svojega vozila poslužuje tudi Lasse, najin svetlolasi gostitelj, sva izkoristila priložnost in za en dan ter za bistveno manj denarja, kot bi bilo potrebno odšteti za najem avtomobila na letališču, najela njegovo novo belo Teslo. Mr. P. je bil presrečen, da bo spet lahko vozil po neznanih cestah – še toliko bolj, ker so bile te ravno na novo zasežene.

Navigacija naju iz stanovanja tokrat ni peljala čez most, temveč skozi podvodni tunel najprej na otok Tromsøya, od tam pa čez most na sosednjo Kvaløyo. Vozila sva mimo samotnih kmetij, razkropljenih vzdolž obale, nato pa kmalu zavila proti notranjosti. Višje kot sva se vzpenjala, bolj zasnežena je bila cesta, na manjšem prelazu pa je divjal pravi snežni metež. Spustila sva se v Lyfjord, v katerem razen dveh severnih jelenov, ki sta se sprehajala ob cesti, v nedeljo zjutraj ni bilo nikogar. Majhna vasica se je ponašala z nekaj rdečimi lesenim hišami na kolih, ki so – v manjšem obsegu, a vendarle – spominjale na neko drugo, nekoliko slavnejše norveško otočje. Posijalo je sonce in po isti poti sva se vrnila nazaj na obalo, a se je zdelo kot da sem tam voziva prvič: mimo naju so brzele bele gore in zasnežena jezera in bilo je kot iz pravljice.

Ko sva znova prišla do morja, ni bilo še niti poldne, zato sva namesto nazaj proti mestu, zavila v nasprotno smer. Prešla naju je nova snežna nevihta in v mirno ribiško vasico Kvaløyvågen sva prispela ob praktično ničelni vidljivosti. A je bilo že čez nekaj minut povsem drugače in prijetnemu sprehodu skozi povsem prazno naselje je botroval nekoliko manj prijeten vonj, ki je vel od velikanskih lesenih ogrodij. Slednja so nekoliko spominjala na naše kozolce, le da od teh ni dišalo po mrvi, temveč je vel rezek vonj po razpadajočih ribah. Ko sva se obrnila nazaj, je spet posijalo sonce in pokrajina se nama je znova zdela povsem nova. Z glavne ceste sva zapeljala proti majhni vaški šoli in se sprehodila po zasneženi peščeni plaži, na katero je pljuskalo turkizno zeleno morje. Vzdolž obale je bril leden veter in nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo. Razen dveh severnih jelenov tudi tam nisva srečala nikogar.

Od dovoljenega dnevnega limita kilometrov, vštetih v ceno najema avtomobila, sva bila komaj na polovici, zato sva se skozi podvodni tunel zapeljala še na sosednji otok Ringvassøya. Vozila sva ob vznožju visokih belih hribov vse do vasice Hessafjord in kmalu ugotovila, da se nahajava točno nasproti naselja Vågnes na drugi strani zaliva, kjer sva dva dni pred tem hranila severne jelene. Na poti nazaj sva ob cesti videla prvo (in edino) opozorilno tablo za lose, losa pa, žal, nobenega. V Tromsø sva se vrnila pozno popoldan in v podzemni garaži pustila belo Lassejevo Teslo. Mr. P. je bil z njo precej zadovoljen, mene pa ni pretirano navdušila. Super so se mi zdeli le spikesi na gumah – brez njih tistega dne ne bi prišla prav daleč.

Za popotnico: nova pošiljka snega

Zvečer sva naredila še zadnji krog po naselju, vendar snežni metež, ki naju je znova ujel, ni bil tudi zadnji na tem potovanju. Najintenzivnejši se je namreč zgodil naslednji dan, ravno ko sva se odpravljala (in odpravila) na letališče. Avtobus je tokrat peljal čez hribovito sredino otoka, skozi naselje lesenih enodružinskih hiš, kjer je bilo toliko snega, da so bile do vhodov skidane ozke gazi, poleg vrat pa namesto avtomobilov parkirane smuči. Vzleteli smo v popolno belino in Tromsø-ja iz zraka nisva več videla.

Za paketek analognih fotografij skoči na www.perkophotography.com