vselepoinprav.si

Karl Ove Knausgård: Moj boj, petič

Ko se Knausgård bliža tridesetim, svoje življenje dojema kot kaotično, brezciljno in neprimerljivo z življenji svojih prijateljev in znancev. To je obdobje nekontroliranega pijančevanja, nemalokrat zaznamovanega s takšnimi in drugačnimi neprijetnimi situacijami, obdobje številnih neuspelih poskusov pisanja, začasnega dela v umobolnicah in na radiu in neštetih selitev. A to je tudi obdobje, ko izide njegova prva uspešnica in ko prvikrat stopi v zakonski stan. In obdobje, ko mu umre oče. Preberi več »

Tistega lepega dne

Sta se poročila. In jaz sem popokala Matejev fotoaparat, ker je imel on ob tej priložnosti pač druge zadolžitve. Dan poprej je lilo kot iz škafa, potem pa se je naslednjega jutra prikazalo sonce in nastale so tele fotografije.
Preberi več »

Avgust

Zgodnjeavgustovske temperature sva premagovala na Kolpi, srednjeavgustovske tam, kjer domače zelenjave ne likvidira niti kot oreh velika toča, poznoavgustovske na kolesu v vsa mogoča ljubljanska predmestja. Neke vetrovne nedelje sva jo mahnila na grad na razstavo. Preberi več »

Limonina

Z rikoto, maskarponejem in taboljšo belo čokolado. Za najboljšo mami na svetu.

Plečnik nad mestom

Še vse do konca septembra si je mogoče v Kazematah na Ljubljanskem gradu ogledati razstavo o uresničenih in neuresničenih Plečnikovih načrtih za ureditev Grajskega griča, med katerimi je brez dvoma eden najbolj pompoznih tisti za grad. Za ogled mini razstave je potrebno odšteti tri evre, pač pa si je brez plačila mogoče ogledati galerijo slik v grajskem drevoredu, ki prikazuje Plečnikovo ureditev Šanc. Primerno za vse Plečnikove navdušence.

Preberi več »

Barjanka

Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Preberi več »

S Predela na vsako stran

Nekaj tednov nazaj sem spakiral prenosnik in kolo ter za nekaj dni prestavil pisarno v Hermanov hram na prelazu Predel. Tam je bil namreč Tomaž tisti teden na dopustu in me je, isto kot lani, povabil, da se mu za nekaj dni pridružim. Predel je idealno izhodišče za alpske kolesarske ture, saj so v neposredni bližini vse najlepše gorske ceste v slovenskih Alpah, primer Mangartsko sedlo in Vršič. Prav tako se iz tam človek lahko poda tudi na italijansko stran, najbližja, recimo, je Sella Nevea, nad njo pa prekrasen Altopiano del Montasio.
Preberi več »

Spet doma ali visokopoletni dan v Brezju

Malin in ribeza že zdavnaj ni več – zdaj so na vrsti robide: kisle in sladke, drobne in debele, odvisno od sreče in pozicije na težko dostopnem grmovju. V zelenjavnem vrtu pa paprika vseh mogočih barv, paradižnik, buče in kumare vseh mogočih oblik ter feferoni vseh (ne)mogočih stopenj pekočnosti. Ker nam je toča prejšnjo nedeljo kar dobro sfrizirala vrt, so bili ukrepi v obliki predčasnega shranjevanja ozimnice nujni. Mami je iz kuhinjskega predala, tistega pod čebulo, ki vedno tako lepo diši, privlekla dva prekrasna identična predpasnika in lotili sva se dela.    Preberi več »

Plusminus: Joël Dicker

S police četrtne knjižnice je pravkar prevedena in sveže natisnjena Knjiga o Baltimorskih vame bolščala že nekaj tednov, a sem se na koncu (pretežno zaradi dolge čakalne vrste – tisti kupček namreč pripada rezerviranemu gradivu) odločila, da najprej začnem z Resnico o aferi Harry Quebert, prvo Dickerjevo, ki je v slovenskem prevodu izšla pred dvema letoma in požela velikanski uspeh. Preberi več »