Še bolj poredko kot pozimi se na Krvavec odpravim v mesecih, ko ta ni prekrit s snegom. Ampak enkrat sva šla gor poleti in to za cel vikend. Bil je julij, tistega leta, ko je Mateja neprestano mučil želodec in si je želel gorske sprostitve, po možnosti v družbi krav s hrapavimi jeziki, jaz pa sem se veselila prvega oddiha od prve čisto zaresne službe.
Do sredine preteklega tedna je še nekako šlo, a ko se v petek temperatura v že pretirano zatemnjeni garsonjeri, v kateri se že nekaj dni ni nič resnejšega kuhalo, kar ni in ni spustila pod ali vsaj na tistih idealnih poletnih petindvajset stopinj Celzija, sva imela vsega dovolj. Popokala sva brisači in jo ucvrla proti Gorskem kotarju – v gozdnato dolino, tja, kjer se Čabranka zliva v Kolpo. Ni nama bilo žal.
Iz sosedovih jajc in treh vrst moke. Prelite z neskopo količino lokalno pridelanega medu. Mljask.
Dolgodlaki štirinožni planinec svetlo oranžne barve se nama je pridružil že na parkirišču na Bohinjskem sedlu in naju nato spremljal polovico poti – čez smučišče, na Lajnar, po nekdanji vojaški mulatjeri*, mimo stare kasarne vse do vrha. Potem se je iznenada obrnil in jo podurhal nazaj v dolino.
Modro-zelena je barvna kombinacija preteklega meseca. Najprej smo se z motorji potepali po Dolomitih, potem sva jo z mami ucvrli na morje. Z Matejem sva raziskovala lepote Rezije in se nato, takoj ko je bil projekt Peto kolo zaključen, zapeljala en krog po Barju z mojo čisto prvo pravo specialko.
Domača. Mlečna. Ne presladka. Rojstnodnevna, izpred nekaj let. Še bi, mami Matej.
Nekje na pol poti med Kobaridom in Bovcem, na ostrem ovinku v desno v vasi Žaga, se od glavne ceste na levo odcepi bolj ali manj nevpadljiva cestica, ki se vzpne v sotesko reke Učje. Od tam naprej je cesta dovolj široka le za srečanje dveh enoslednih vozil, vse drugo je stvar dogovora. Nekaj ovinkov kasneje, takoj za mejo z Italijo, stoji zapuščena hiša, ena od prvih v občini Rezija. Preberi več »
Dancing in the Dark, četrta iz serije Moj boj, knjiga o prvi službi, zgodnji odraslosti in še čem, mi je bila od vseh doslej pravzaprav še najmanj všeč. Ne, ker bi bila slabo napisana, ne, Knausgård je tudi tokrat fenomenalen, zajec tukaj tiči v povsem drugem grmu: obdobje, ki ga opisuje v knjigi, mi enostavno ni blizu, tuja sta mi njegov način razmišljanja in njegovo spopadanje z vsakodnevnimi situacijami. Med neskončnim popivanjem, nerodnimi semi-erotičnimi pripetljaji in (ne)sposobnostjo vklapljanja v maloštevilno skupnost obrobne norveške vasice se nekje v ozadju, v manjšem obsegu, a nič manj intenzivno, še vedno pojavlja oče. Veliko večjo vlogo pa tokrat igra mama.
Preberi več »
Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Preberi več »