Brokolijeva
S sirom, smetano in orehi. Po receptu lastnice najslastnejšega ljubljanskega bistroja. Toplo priporočam.
vselepoinprav.si
V Dolomite z motorjem
Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.
Preberi več »
Velika planina
Na Velko se odpraviva vsake toliko. Enkrat samkrat sva tam preživela več dni skupaj. Bilo je poletje, povsod so se pasle krave in dišalo je po siru. Ima me, da bi šla spet.
Ciclovia Alpe Adria
Stalni zasedbi se je to pot pridružil še Gianni, ki se je že do Kranjske Gore trmasto pripeljal s kolesom. S tamkajšnjega parkirišča smo takoj zavili na Ciclovio Alpe Adria. Kolesarska avtocesta, ki poteka po trasi bivše ozkotirne železnice in ki vodi od Jesenic preko Trbiža, se vije čez jeklene mostove in skozi v skalo vklesane predore vse do Trsta. Veliko bivših postaj še stoji in so posebej za kolesarje pretvorjene v kavarne. V Ugovizzi smo se na kavi in kokakoli ustavili tudi mi. Preberi več »
Počitnice na slovenski obali
Z mami sva jo ucvrli malo na morje. V zadnjem trenutku, za nekaj dni. V Koper, ker je ravno dovolj oddaljen, da ne moreš ravno za vsako figo leteti domov in ravno prav blizu, da si endvatri doma, če je treba. V mini apartma s pogledom na s palmami zasajen atrij, vrh zvonika in anteno Radia Koper na eni ter na tiho ulico starega mestnega jedra na drugi strani. Imava se prav fletno, le članico številka tri malo pogrešava.
Preberi več »
Grmada
Dan pred zadnjim januarskim dnem leta dva tisoč petnajstega je zapadlo dobrega pol metra snega. Za pohod sva se tiste sobote odločila zadnji trenutek, krepko zatem, ko je ura že odbila poldne. Loteval se me je hud nahod, a za izhodišče kljub temu nisva izbrala najkrajše poti. Preberi več »
Ivana Djilas: Hiša
S seznama (prebranih knjig) sem jo črtala pred nekaj dnevi in zdaj povsem razumem, zakaj je okrog nje taka fama. Je vse to, kar sta na zadnji strani zapisala Branko Završan in Pižama: duhovit in jedek priročnik preživetja domala sleherne podalpske osebe, trpko krohotajoča zgodba o tem, kako neuspešno prodajati hišo, a vseeno najti dom. Je depresivna, za crknit smešna, živce parajoča, iskrena. Takšna, v katero se vživiš že po prvih nekaj odstavkih in je ne odložiš do konca. Želela sem pretipkati nekaj najljubših odlomkov (to mi je prešlo že v navado), pa sem ugotovila, da bi morala prepisati kar celo knjigo. Prepričajte se sami.
Junij
Junij je moj mesec. Ker na mamičinem vrtu kot nore zorijo temno rdeče maline, črne robide ter zelenjava vseh vrst in oblik, ki polni družinske hladilnike vse do pozne jeseni. Ker je to čas, ko temperature končno narastejo nad trideset stopinj in nastopi tista prva prava vročina, ki jo tako obožujem. Ker imam junija rojstni dan.
Karl Ove Knausgård: Moj boj, tretjič
Čisto iskreno povedano sem bila po fantastičnih prvem in drugem delu Knausgårdovega Boja prepričana, da ju tretji – ki se v angleškem prevodu glasi Boyhood Island in v katerem pisatelj opisuje svoja otroška in zgodnjepubertetniška leta, ki jih je preživljal na odročnem otoku Tromøy – zlepa ne bo dosegel. A je ravno tako – če ne še kanček bolj – odličen kot njegova predhodnika. Preberi več »