Hrastov ponk za pult, vrata od kašče namesto mize, bralna lučka na stojalu iz starih vodovodnih cevi, obvezen bicikel ob neometani steni. Tole je moja nova najljubša kofitejbl bukva in ko bom velika, bo moje stanovanje izgledalo nekako takole. Moj trenutni kofitejbl je bivši kemijski stol, ki mi ga je podarila soseda, obnovil pa Matej. V garsonjeri človeka pač baše prostor.
Za časa Rimskega cesarstva je na mestu današnje Ajdovščine stal vojaški tabor s štirinajstimi obrambnimi stolpi, mogočno obrambno naselje imenovano Castrum Ad Fluvium Frigidum – Utrdba ob mrzli reki. Mestu so do vse konca druge svetovne vojne vladali raznoliki gospodarji, največji razcvet pa je doživelo v sedemnajstem stoletju, ko so iz Logatca preko Hrušice zgradili cesto in postavili kamnit most, ki je Goriško povezal s Kranjsko. Preberi več »
Pod gladino je druga in skoraj gotovo zadnja knjiga Paule Hawkins, ki sem jo kdajkoli vzela v roke. Njeno prvo srhljivko, Dekle na vlaku, sem pred spanje le stežka odložila, ob tej sem zakinkala vsaj dvakrat. Samo za sebe govori že dejstvo, da sem jo po stanovanju prekladala celih štirinajst dni. Brez prave napetosti, površinska, predvidljiva. Bom raje ostala kar pri Skandinavcih.
Da se nam obeta nič manj kot popoln jesenski dan, se nam je zasvitalo že ob vijuganju po z oranžno-rumenim listjem prekriti makadamski cesti, ki se je v Knežaku pri Pivki odcepila za Sviščake. Tam, na jasi pri planinskem domu, smo po slabih dvajsetih kilometrih vožnje in najmanj toliko vzdihljajih, ki jih je sprožil v jesen obarvan gozd, tudi parkirali. Preberi več »
Pred 365 dnevi, v noči s petka na soboto, sem za vselepoinprav spisala prvo objavo. Bil je to oseben prispevek, katerega vsebina se v letu dni ni bistveno spremenila. Vsega skupaj se jih je doslej nabralo 165, kar v povprečju znese nekje 14 na mesec oz. 3 na teden. Od tega sta jih 13 prispevala zdaj že stalna gosta: Kristina, dopisnica iz daljnega Podkarpatja, 4, Matej, iz dneva v dan bolj zagret kolesarski navdušenec, pa 9. Preberi več »
Se je začel s poroko in sklenil z izletom na Vršič in Goriško. Začenjam odkrivati prednosti (tu in tam pa še kakšno radost) jesenskega kolesarjenja. Kot vsakokrat doslej, je bila Rani tudi to pot pasje vesela najinega obiska.
Noah Charney je en tak čuden patron. Obožuje domačo filo, občuduje slovensko javno zdravstvo, katerega kakovost je naravnost neverjetna in se vrh vsega navdušuje nad dejstvom, da je za podiplomski študij v Ljubljani odštel le nekaj tisoč dolarjev letno. Je tip človeka, ki bi ga Slovenci kaj hitro in zlahka okronali za samovšečnega naduteža ali vsaj za pretiranega optimista. Za slednjega se je oklical tudi sam. Preberi več »
Tako nekako kot na fotografiji se v mojih vnaprejšnjih predstavah slika Sicilija – kamnita, v barvah, spranih od sonca. Izza vogla prihajata dva vojaka in z njima mladi Michael, ki bo vsak čas srečal Apolllonio Vitelli-Corleone in zgodila se bo ljubezen na prvi pogled. Ja, težko bi šlo brez te reference in tudi metafora ustrezno povzame občutke prvega potovanja na Sicilijo.
Preberi več »
Včeraj je bil tak dan, primeren za prvi jesenski roadtrip. Od Jesenic do Kranjske Gore se je po novem končno mogoče pripeljati brez občutka, da bo pod tabo razpadlo pol podvozja. Na Vršiču v soboto opoldne še nikoli nisem doživela tako malo ljudi, predvsem pa pločevine. To gre po vsej verjetnosti pripisati tudi trem razritim cestnim odsekom, ki jih bodo – tako vsaj obljubljajo – razkopavali še kar nekaj časa. Na klopci pred kočo sva popila kavo in se muzala ameriškim hikerjem, ki so naročali ješprenj. Preberi več »