Bil je lep sončen dan. Ne prevroč, ob rahlem severniku prej prehladen za junij, moj mesec. Pravi opis bi se verjetno glasil: svež. Bil je eden tistih dni, ko je Matej odkolesaril po svoje, jaz pa sem šla na obisk k mamici. Preberi več »
Prva letošnja stokilometrska kolesarska preizkušnja me je vodila po poteh Petra Klepca. Kot ponavadi je za traso poskrbel Tomaž. Vremenska napoved je kazala na lepo in toplo vreme in s tem predstavljala idealne pogoje, da dodobra stestiram moj novi beli dres.
Preberi več »
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Da je unionska kavarna nekaj posebnega, se mi je svitalo že pred sobotno Arhitekturo v živo, tokrat posvečeno ljubljanskim kavarnam, nastalim okrog leta 1900. Da je edina, ki deluje vse do danes, tudi. Da pa jih je bilo v središču mesta tako veliko in da so se pogosto odpirale ena nasproti ali celo ena poleg druge, je bil zame povsem nov podatek. Kot tudi še marsikaj drugega. Tokratno vodstvo je bilo res ii = izjemno informativno. Preberi več »
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.
V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »
Prvega sva se zavlekla martinčkat v Opatijo. Istega dne sva se domov grede ustavila v Ilirski Bistrici in se basala z najbolj kremastim sladoledom na svetu. Prejšnji mesec sva z motociklom odkrivala lepote Dolenjske, tokrat je prišla na vrsto Štajerska.
Že pri romanih Novorojen in Ne premikaj se so se mi rosile oči in se mi ježile dlake. Pri Mazzantinijevi je tako, da bralec le stežka ne empatira s protagonistom, tudi če mu je ta sprva antipatičen. Če ne že prej, pa si najkasneje nekje v drugi polovici zgodbe začne želeti, da bi glavnemu liku uspelo, da bi se vsaj nekako srečno končalo. Ampak Mazzantinijeva ne piše srečnih koncev. In tisti usodni, najmočnejši udarec, vedno pade čisto na zadnjih straneh. Sijaj-no.
Preberi več »
Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.
Preberi več »