vselepoinprav.si

Arhitektura v živo: Ljubljanske kavarne okoli leta 1900

Da je unionska kavarna nekaj posebnega, se mi je svitalo že pred sobotno Arhitekturo v živo, tokrat posvečeno ljubljanskim kavarnam, nastalim okrog leta 1900. Da je edina, ki deluje vse do danes, tudi. Da pa jih je bilo v središču mesta tako veliko in da so se pogosto odpirale ena nasproti ali celo ena poleg druge, je bil zame povsem nov podatek. Kot tudi še marsikaj drugega. Tokratno vodstvo je bilo res ii =  izjemno informativno.   Preberi več »

Trdinov vrh

Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.

Preberi več »

Z Vošce v Planico

V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »

Maj

Prvega sva se zavlekla martinčkat v Opatijo. Istega dne sva se domov grede ustavila v Ilirski Bistrici in se basala z najbolj kremastim sladoledom na svetu. Prejšnji mesec sva z motociklom odkrivala lepote Dolenjske, tokrat je prišla na vrsto Štajerska.

Preberi več »

Margaret Mazzantini: Sijaj

Že pri romanih Novorojen in Ne premikaj se so se mi rosile oči in se mi ježile dlake. Pri Mazzantinijevi je tako, da bralec le stežka ne empatira s protagonistom, tudi če mu je ta sprva antipatičen. Če ne že prej, pa si najkasneje nekje v drugi polovici zgodbe začne želeti, da bi glavnemu liku uspelo, da bi se vsaj nekako srečno končalo. Ampak Mazzantinijeva ne piše srečnih koncev. In tisti usodni, najmočnejši udarec, vedno pade čisto na zadnjih straneh. Sijaj-no.
Preberi več »

Velika Raduha

Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.
Preberi več »

Karl Ove Knausgård: Moj boj, drugič

Knausgård me je s svojo neposrednostjo in brutalno iskrenostjo zasvojil že v prvem delu megalomansko zastavljenega šestdelnega serijala in tokrat ni bilo nič drugače. Če je prva knjiga – v angleškem prevodu A Death in the Family, zgodba o težavnem (ne)odnosu z očetom in spopadanjem s čustvi po njegovi smrti, je A Man in Love pripoved o zrelem Knausgårdu, človeku z lastno družino: o Knausgårdu kot očetu, partnerju in pisatelju, ki je sposoben imeti rad in si vseh teh vlog sicer iskreno želi, a se v nobeni od njih ne počuti uspešnega.
Preberi več »

Na Učko na frišno, II.

Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »

Fotozgodba naše soseske: razglednice so tu!

Te dni se v Ljubljani mudi karavana Humana mesta / Human cities, mednarodni projekt, ki se ukvarja z vprašanji urejanja javnega mestnega prostora v vse bolj ekonomsko, socialno in etnično raznolikih mestnih skupnostih. Program je raznolik, dogodki pa razdrobljeni po večih ljubljanskih četrtnih skupnostih. Eden takšnih se je odvil v sredo na Bratovševi ploščadi, ko so bile ob odprtju razstave Humana mesta / Human cities predstavljene tudi zmagovalne fotografije jesenskega natečaja Fotozgodba naše soseske. Preberi več »