Čokoladni
Biskvitki. Brauniji. Ekstra sladki. Z orenk velik čokolade in kakava. Po receptu najslavnejšega britanskega kuharja. Jutri grem na Rožnik. Trikrat.
vselepoinprav.si
V Trst na kavo
V Trstu sem bila nazadnje, ko je najbolj avanturistična članica naše družine s tamkajšnjega letališča potovala v Španijo. Let je bil večerni, mi pa smo se od doma odpravili že zgodaj dopoldan. Med drugim tudi zato, da bi na Ponterošu spili kavo. Preberi več »
Menina planina
Predviden enourni sprehod po planini, ki se je zaradi nepredvidenih zimskih razmer spremenil v peturno gazenje po snegu. A je bil že po pol ure hoje – takoj ko se je na Biba planini pokazalo sonce in se je za nami odprl razgled na megleno ljubljansko kotlino – ves začetni trud poplačan. Nadaljevali smo proti koči na Menini planini, kjer nam je zgovoren začasni/nadomestni/zimski oskrbnik postregel z joto in klobaso in nas nato čez Vivodnik, najvišjo točko planine z lesenim razglednim stolpom, usmeril na krožni spust do izhodišča. Preberi več »
Mačja hiša
Ko sva s sestro še živeli doma, nikoli nismo imeli mačk, le enega zelo zvestega psa, nemškega ovčarja Rika, ki je z nami preživel vseh štirinajst let svojega življenja. Potem sva se odselili, najini mesti (in najini sobi) pa so zapolnili trije najdeni mačji bratje in ena osirotela frojlajn, če štejem le tiste, ki smejo v hišo. Zunanjih, vaških, je na hišnem pragu vsak dan vsaj še enkrat toliko. Preberi več »
Črna gora: morje, hribi in doline
Založeni z burekom in sirnicami smo se, nekoliko otožnih pogledov, hkrati pa v nestrpnem pričakovanju nadaljnjih dogodivščin, iz Sarajeva odpravili že pred osmo zjutraj. Na poti smo se ustavili v kraju Tjentište v dolini Sutjeske, kjer stoji mogočen, po okoliških hribih oblikovan spomenik, posvečen žrtvam slavne zgodovinske bitke, nato pa se vrnili na glavno cesto, ki je kmalu postajala vedno ožja, ovinkasta, mestoma pa tudi precej luknjasta. Hiš in naselij je bilo vse manj, česar pa ne morem trditi za živali: srečevali smo črede ovac, tu in tam kakšno kravo in vaškega psa, na nekem ovinku pa se je mimo nas sprehodil celo zajeten pujs. Pri Šćepan Polju, tam, kjer se reki Tara in Piva združita v Drino, smo ob dveh popoldan prečkali črnogorsko mejo.
Preberi več »
Norčije na Cerkniškem jezeru
Zima na Cerkniškem jezeru zna biti sila zabavna. Lahko se, na primer, drsate po zaledenelih lužah, posejanih po s snegom prekritih poljih. Se po uhojeni gazi sprehajate med jezerci modrozelene vode, do onemoglosti slikate dih jemajočo pokrajino in opazujete velike kose ledu, kako počasi in neslišno polzijo v vodo. Se na tem ali onem ovinku z glavo naprej povsem sproščeno vržete v sneg, ob tem pa z malo sreče naletite še na zasnežen čoln sredi polja.
Preberi več »
Dve uri v Budimpešti
V Budimpešti sva se mimogrede ustavila na poti v Romunijo. Ko sva se po eni od večjih vpadnic približevala mestu, se nama je v nekem trenutku zdelo vse rumeno: rumeni taksiji, rumena javna razsvetljava, rumeni tramvaji. Parkirala sva ob Donavi, s pogledom na parlament na nasprotnem bregu, se z metrojem zapeljala eno postajo do mestnega središča in na božičnem sejmu pojedla pečen krompir s čebulo, za sladico pa kürtőskalács, pecivo, navito na palico in spečeno nad žerjavico ter povaljano v različnih posipih.* Dve uri sta kar prehitro minili, midva pa sva morala naprej. Naslednjič greva vsaj za dva dni. Preberi več »
Ljubljanske zimske radosti, drugič
Ne le v Kosezah, tudi v Tivoliju je bil ta teden cel žur. Zdaj mi je žal, da nimam več tistih starih drsalk. Bi se pa obula pet parov pohodniških nogavic, da bi se noga prilegala tri številke prevelikemu čevlju.
Iz Korit v Kobarid, iz muzeja v Brda
Bila je zadnja sobota v juliju, nebo brez oblačka in peklensko vroče že ob osmih zjutraj, zato je bila edina smiselna odločitev pobeg nekam na hladno. Na primer Tolminska korita. Preberi več »