“Mislim, da je les kot naraven in obnovljiv vir brez konkurence. Pri izdelavi pohištva bo še dolgo ohranil prvo mesto. Je material, ki ga zlahka obdeluješ in traja stoletja, lepota njegove strukure in paleta naravnih barv pa je čudežna.” –N. Kralj, 2007 Preberi več »
Ko mačke ni doma, miši plešejo, v mojem primeru pa: ko mačke ni doma, grejo miši od hiše. Moja boljša polovica je šla na morje in da mi ne bi bilo dolgčas, sva se z Rokom odločila, da narediva en krog po Dolomitih. Best driving road in tako naprej. Preberi več »
Kamniško sedlo me je mamilo že lepo vrsto let, ko sem ga, vikend za vikendom, opazovala z ravnice najlepšega mesta pod Kamniškimi planinami in si vsakič znova obljubila, da naslednjikrat pa res pride na vrsto. To se je, kajpada, zgodilo bistveno kasneje, kot sem si predstavljala – nekega decembrskega dne, ko se je Ljubljana ovila v meglo, v Kamniku pa sijalo sonce (Matej bi rekel, da je bila šajba) sem se v družbi dveh ipsilon kromosomov končno zagnala navkreber. Preberi več »
Ker je bilo vreme na prvo februarsko nedeljo bolj klavrno, je to pomenilo le eno: brezplačen obisk muzeja. Tokrat sva jo mahnila v fužinski Muzej za arhitekturo in oblikovanje, v katerem že od začetka decembra gostuje potujoča razstava Muzeja za oblikovanje Zürich z naslovom Končna postaja: morje? Preberi več »
“Moj oblikovalski nazor pri vseh izdelkih je bil iskanje res dobre oblike izdelka, ki bi bil dostopen potrošnikom s skromnimi dohodki. Vsi moji izdelki nosijo to socialno vrednost.”
“Stol, ki funkcionora, je tudi lep stol.”
“Unikatnost skozi serijo.”
-N. Kralj
Potepanju po Sarajevu in njegovi okolici, križarjenju po osupljivo lepi Črni gori in kratkim vmesnim ekskurzijam je sledil zaključni dvodnevni postanek na dalmatinski obali. Kljub temu da sem v Dalmaciji preživela kar nekaj poletij, v Dubrovniku in Trogirju še nisem bila. Prvi me ni pretirano navdušil, drugi povsem. Split, mesto, v katerega bi se kljub nenehnem hektično-evforičnem vzdušju, tako v pristanišču kot na rivieri (ali morda ravno zaradi tega), lahko vračala vedno znova, smo tokrat zaobšli.
Preberi več »
Pravzaprav ne vem, zakaj sem z branjem te klasike odlašala tako dolgo. Posrkala me je vase že po prvih nekaj stavkih in če ne bi imela drugih obveznosti, bi jo brez dvoma prebrala v enem popoldnevu. 1984 je ena od tistih knjig, ki tako prevzamejo, da protagonistova osuplost in groza, nevede izrisani na bralčevem obrazu, presenetita ne le njega samega, temveč tudi nič hudega sluteče (in manj zahtevno čtivo čitajoče) bitje poleg njega. Ena od tistih, ki ti še več dni zatem, ko si jih že pospravil na polico, ne dajo miru. Nazadnje se mi je to zgodilo pri Gaarderjevem Zofijinem svetu. Ni slab občutek, le nekoliko srhljiv.
Ljubljanski cestni kolesarji poleti po ohladitev večinoma rinemo v hribe. Dobro uro stran je Kranjska Gora, izhodišče na prelaz Vršič, tisti z dobro kondicijo pa naredijo kar cel krog naprej skozi Bovec, Log pod Mangartom, po cesti na Mangartsko sedlo, čez prelaz Predel in mimo Trbiža spet nazaj v Kranjsko Goro. Preberi več »
