vselepoinprav.si

Ura je bila nekaj pred šesto popoldan, ko sva se s Sinjega vrha vrnila v Otlico, idilično vas na obrobju Trnovskega gozda s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino. Sonce je že kar dobro zlezlo proti morju in ko sva se skozi Col spuščala v Ajdovščino, so me začeli obhajati dvomi, da se nisva pri času, ki nama je ostal do sončnega zahoda na Slavniku, slučajno malce uštela. Najbližja in najhitrejša pot do vznožja najpopularnejšega hriba Obalnokraške regije je vodila čez Kozino, od tam pa v smeri proti Reki, po čudoviti cesti, obdani z drevoredom iz platan, po kateri sva se oba peljala prvič. Prevozila sva nekaj manjših krajev, nato pa za naseljem Materija odvila desno v gozd.

Preden sta preteklo soboto končno prišla na vrsto, sta bila tako Sinji vrh kot Otliško okno že lep čas visoko na mojem seznamu, a povsem jasno je bilo, da bo Primorka najbolj obremenjena cesta tistega dne, zato sva, preden sva se odpravila od doma, počakala do zgodnjega popoldneva. Uspešno sva se izognila gneči in avtocesto zapustila že pri Logatcu ter se čez Kalce, eni lepših (tudi za kolesarjenje primernih) cest, vzpela na Col. Tam sva odvila proti Predmeji in na poti so mimo naju so brzele majhne, simpatične vasi, pred vetrom skrite v zavetjih neštetih dolinic. Če bova kdaj imela počitniško hiško, bo ta gotovo nekje tam.

Ko smo bili še otroci, nam je stara mama večkrat zelo doživeto opisovala prigodo nekega znanca, ki je, ko jo je zjutraj, še mračno je bilo, skozi Rogovilo peš mahal na avtobus, stopil lisici na rep. Eden drugega očitno nista ne videla ne slišala, ob neljubem pripetljaju pa je lisica tako zacvilila, da je dotični gospod v strašni grozi odskočil in stekel naprej, pri najboljši volji pa se niti takrat niti kadar koli kasneje ni mogel spomniti, kako je prišel na tisti avtobus. Na to zgodbo pomislim vsakič, ko se peljem skozi Rogovilo, gozdnat predel med Pijavo Gorico in Kremenico in tudi sama sem tam že kdaj srečala kakšno divjo žival, a le z avtom. V petek popoldan sva tam, morda čisto blizu omenjenega dogodka izpred več deset let, ob mirni Želimeljščici, ki je takrat verjetno žuborela ravno tako kot zdaj, parkirala avto in se odpravila na pohod po oseminpolkilometrski Pijavški barjanski poti.

Če se z Viča zapeljete v Podpeč in od tam nadaljujete desno ob hribu, boste skozi nekaj vasic s hecnimi imeni prej ali slej prispeli v Borovnico. Do tukaj nič novega, do ostankov viadukta nekdanje borovniške železniške proge sem šla že večkrat, tudi s kolesom. Pač pa sem do preteklega vikenda živela v zmotnem prepričanju, da je južni del borovniške kotline slepa ulica. Pa ni! Iz nje vodi več poti na več koncev. Ena od njih pelje v sotesko Pekel. Cesta se pri gostišču sicer konča, a le za vozila. S slednjim je iz Ljubljane do tja pičlih dvajset minut. Dvajset minut in jaz še nikoli nisem bila tam.

V Dnevniku s slovenske planinske poti ni veliko žigov, ki bi jih bilo mogoče nabrati v Osrednjeslovenski statistični regiji. Pravzaprav jih je zelo malo. Na Krimu sva bila že prevečkrat, Grmada in GEOSS sta tudi že stara znanca. Ena izmed redkih točk se nahaja pri Lavričevi koči na Gradišču. Na tistem nad Šentvidom pri Stični. Ta je bil tudi edini iz te regije, ki mi je še manjkal. Do pretekle sobote.