vselepoinprav.si

Na savinjske konce se res odpraviva bolj redko, pa je to čisto po krivici, saj tamkajšnji grički, precej razgibani in na vrhu pogosto ostro zašiljeni, v sebi skrivajo en kup naravnih lepot. Mednje nedvomno sodi zdaj že precej sloviti Veliki Slomnik, ki ga na začetku pomladi (velikokrat pa že konec zime) preplavi vijolična barva. Slednjo gre pripisati cvetočemu resju, ki na nekaterih pobočjih hriba povsem prevladuje nad ostalo podrastjo. In tako sem se preteklo nedeljo, na osmi dan meseca marca, sprehodila med točno takšnimi cvetovi, kot jih imam najraje – v njihovem naravnem okolju.

Za izhodišče sva si izbrala senčno sotesko na robu vasice Liboje, kjer je bilo ob devetih zjutraj le nekaj stopinj nad ničlo, jaz pa v tanizkih nogavicah in pomladni vetrovki kar malo premalo oblečena. A ko sva nato pospešila korak in dva ovinka višje dosegla sonce, je bil vsak flis že povsem odveč. Iz vasi sva jo mahnila po precej strmi makadamski cesti, ki je kmalu prešla v blaten kolovoz. Ko se je ta nekoliko zravnal in sva za seboj pustila ogrado s konji in velikima, bojda povsem nenevarnima ovčarskima psoma, se je ob poti že začelo pojavljati prvo resje.

Tik preden je gozdna cesta prešla v stezo in se je ta strmo vzpela na skalnat hrib, je bilo resja največ. Gozd, katerega tla so bila prekrita z vijolično preprogo, je deloval precej pravljično, četudi se vsi cvetovi še niso povsem odprli. Pozdravila sva nekaj pohodnikov, zdaj priložnostnih fotografov, ki so – čepe, kleče pa tudi sede – sredi resja, v paru ali brez, iskali svoj najboljši posnetek. Nekaj (sicer neportretnih) fotografij sem škljocnila tudi sama, nato pa sva se zagnala navkreber, a prav hitro ni šlo: po cikcakasti skalnati poti sva naslednjih petnajst minut grizla kolena, vse dokler nisva dosegla roba prepadne stene, s katere se je odprl pogled na dolino. Od tam je bilo do gozdnatega vrha le še nekaj minut, a ker na njem ni bilo ne razgleda ne miru, sva malico raje pojedla na sončnem pobočju nekaj deset metrov nižje. Navzdol je šlo hitreje, ljubiteljski fotografi so se porazgubili po gozdu, opoldansko sonce pa je že grelo tudi tiste bolj skrite kotičke soteske v Libojah.