V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »
Prvega sva se zavlekla martinčkat v Opatijo. Istega dne sva se domov grede ustavila v Ilirski Bistrici in se basala z najbolj kremastim sladoledom na svetu. Prejšnji mesec sva z motociklom odkrivala lepote Dolenjske, tokrat je prišla na vrsto Štajerska.
Že pri romanih Novorojen in Ne premikaj se so se mi rosile oči in se mi ježile dlake. Pri Mazzantinijevi je tako, da bralec le stežka ne empatira s protagonistom, tudi če mu je ta sprva antipatičen. Če ne že prej, pa si najkasneje nekje v drugi polovici zgodbe začne želeti, da bi glavnemu liku uspelo, da bi se vsaj nekako srečno končalo. Ampak Mazzantinijeva ne piše srečnih koncev. In tisti usodni, najmočnejši udarec, vedno pade čisto na zadnjih straneh. Sijaj-no.
Preberi več »
Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.
Preberi več »
Knausgård me je s svojo neposrednostjo in brutalno iskrenostjo zasvojil že v prvem delu megalomansko zastavljenega šestdelnega serijala in tokrat ni bilo nič drugače. Če je prva knjiga – v angleškem prevodu A Death in the Family, zgodba o težavnem (ne)odnosu z očetom in spopadanjem s čustvi po njegovi smrti, je A Man in Love pripoved o zrelem Knausgårdu, človeku z lastno družino: o Knausgårdu kot očetu, partnerju in pisatelju, ki je sposoben imeti rad in si vseh teh vlog sicer iskreno želi, a se v nobeni od njih ne počuti uspešnega.
Preberi več »
Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »
Te dni se v Ljubljani mudi karavana Humana mesta / Human cities, mednarodni projekt, ki se ukvarja z vprašanji urejanja javnega mestnega prostora v vse bolj ekonomsko, socialno in etnično raznolikih mestnih skupnostih. Program je raznolik, dogodki pa razdrobljeni po večih ljubljanskih četrtnih skupnostih. Eden takšnih se je odvil v sredo na Bratovševi ploščadi, ko so bile ob odprtju razstave Humana mesta / Human cities predstavljene tudi zmagovalne fotografije jesenskega natečaja Fotozgodba naše soseske. Preberi več »
Popolna jesenska sobota. Zgodnji štart iz Ljubljane. V dolini še megla, na Pokljuki pa brez oblačka. Razgled na Triglav in Julijce. Martinčkanje pod vrhom. Pobeg pred navalom tujezemskih izletnikov. Preberi več »
Predvčerajšnje, že peto v sklopu vodstev Arhitekture v živo, ki jih v letošnjem Plečnikovem letu vsak mesec organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje, je potekalo po tako zvani kulturni aleji – Vegovi ulici, ki se začne pri Kongresnem trgu in konča pri Križankah. Po Plečnikovih stopinjah je udeležence tokrat popeljal umetnostni zgodovinar in pesnik Miklavž Komelj, ki se je – kljub lastnim navedbam, da je na dogodivščino prišel povsem nepripravljen – pravzaprav izkazal za sila zabavnega predavatelja. Preberi več »