vselepoinprav.si

Fotozgodba naše soseske: razglednice so tu!

Te dni se v Ljubljani mudi karavana Humana mesta / Human cities, mednarodni projekt, ki se ukvarja z vprašanji urejanja javnega mestnega prostora v vse bolj ekonomsko, socialno in etnično raznolikih mestnih skupnostih. Program je raznolik, dogodki pa razdrobljeni po večih ljubljanskih četrtnih skupnostih. Eden takšnih se je odvil v sredo na Bratovševi ploščadi, ko so bile ob odprtju razstave Humana mesta / Human cities predstavljene tudi zmagovalne fotografije jesenskega natečaja Fotozgodba naše soseske. Preberi več »

Debela peč

Popolna jesenska sobota. Zgodnji štart iz Ljubljane. V dolini še megla, na Pokljuki pa brez oblačka. Razgled na Triglav in Julijce. Martinčkanje pod vrhom. Pobeg pred navalom tujezemskih izletnikov.   Preberi več »

Arhitektura v živo: Vegova in Križanke

Predvčerajšnje, že peto v sklopu vodstev Arhitekture v živo, ki jih v letošnjem Plečnikovem letu vsak mesec organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje, je potekalo po tako zvani kulturni aleji – Vegovi ulici, ki se začne pri Kongresnem trgu in konča pri Križankah. Po Plečnikovih stopinjah je udeležence tokrat popeljal umetnostni zgodovinar in pesnik Miklavž Komelj, ki se je – kljub lastnim navedbam, da je na dogodivščino prišel povsem nepripravljen – pravzaprav izkazal za sila zabavnega predavatelja.   Preberi več »

Najboljša soseda na svetu

Če se mi pripeti, da mi med peko zmanjka jajc ali moke, pozvonim pri sosedi eno nadstropje nižje – ona ima takšne stvari vedno na zalogi. Odkar pomnim, se vsi v hiši obračamo nanjo. V njenem stanovanju se odvijajo vsi hišni sestanki. Pri njej je mogoče dobiti ključe od skoraj vseh vrat v bloku pa še kakšne zraven. Kar lep čas je celo vodila hišno blagajno. Ona je tista, ki odstranjuje plevel okoli hiše in skrbi za nasade rož, ki se jim moramo v času košnje vselej v velikem loku izogniti. Ob sredah, ko pride na obisk njena hči, izmenično speče jabolčno-skutin štrudel ali narastek iz prosene kaše in suhih sliv in vsakokrat zajetna porcija priroma tudi eno nadstropje višje. Ime ji je gospa Lazarjeva. Preberi več »

Viševnik

Zasedba je bila enaka kot tri mesece poprej, ko smo lezli na Kamniško sedlo: dva ipsilon kromosoma in jaz, le da sta bila tokrat za spoznanje bolj prizanesljiva. K temu sta po vsej verjetnosti pripomogla tudi dvometrska snežna odeja in pripekajoče marčevsko sonce. Brez derez bi nam mehka predla.

Preberi več »

Zakladi Slovenije: na Štajersko

Nadaljevali smo tam, kjer sva z Matejem pred slabimi štirinajstimi dnevi obrnila nazaj proti osrednji Sloveniji, vmes pa naredili postanek še na Otočcu, ki sva ga prejšnjikrat izpustila. Preberi več »

Znova prebrano

Kundera ja, Kerouac ne.

Matajur

Poleg našega je bilo na izhodišču tistega zgodnjeaprilskega dne parkirano le še eno vozilo – Vespa z dvema čeladama. S skalami posutemu gozdu so sledili travniki z nizkim rastjem in gručami dreves, v senčnih legah so se pojavljale prve zaplate snega. Na Mrzlem vrhu se je pred nami odprl razgled na pobočje Krna in nas spremljal vse do cilja. A do tam je bilo še nekaj hoje. Ker je blaten kolovoz prešel v slabo uhojeno gaz, teren pa se je začel strmo vzpenjati, smo si nadeli gamaše.

Preberi več »

Opatija

Z izjemo Matejeva poznopoletnega kolesarskega vzpona na Učko, vzhodne obale Istre še nisva kaj dosti raziskovala. To je, do prvega ponedeljka v maju, ko sva skočila na enodnevni izlet v Opatijo. Da na prijetno topel praznični prvi maj ne bova edina, ki sva prišla na to idejo, sva vzela v zakup. Konec koncev gužva človeku, ki je kot otrok poletne počitnice preživljal v zahodnoobalnih mestih istrskega polotoka ne predstavlja nič posebnega, ravno nasprotno – v tem je ravno čar. In sva se šla čisto prava turista. Opatija je bila nekoč skromna ribiška vasica z benediktinskim samostanom tik ob morju, od katerega je danes ostala le cerkvica. Potem je na obalo pripeljala železnica.

Preberi več »