Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce. Preberi več »
Če je Backman moj najljubši Šved in Knausgård najljubši Norvežan, potem je Paasilinna moj najljubši Finec, Deset prisrčnih trmoglavk pa ena njegovih bolj posrečenih zgodb. Roman, ki ga je Paasilinna spisal že v začetku tega tisočletja, a je bil v slovenščino preveden šele letos, je eden tistih, ki jih človek prebere na mah – lahkoten, a ne lahek. Zabaven, a po svoje precej tragičen. Eden tistih, ki bi bil, če ne bi prihajal izpod peresa Paasilinne (ali če bi ga napisal kak otožen pripadnik državice na sončni strani Alp) zlahka ultradepresiven. Preberi več »
Bil je lep sončen dan. Ne prevroč, ob rahlem severniku prej prehladen za junij, moj mesec. Pravi opis bi se verjetno glasil: svež. Bil je eden tistih dni, ko je Matej odkolesaril po svoje, jaz pa sem šla na obisk k mamici. Preberi več »
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Da je unionska kavarna nekaj posebnega, se mi je svitalo že pred sobotno Arhitekturo v živo, tokrat posvečeno ljubljanskim kavarnam, nastalim okrog leta 1900. Da je edina, ki deluje vse do danes, tudi. Da pa jih je bilo v središču mesta tako veliko in da so se pogosto odpirale ena nasproti ali celo ena poleg druge, je bil zame povsem nov podatek. Kot tudi še marsikaj drugega. Tokratno vodstvo je bilo res ii = izjemno informativno. Preberi več »
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.
V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »
Prvega sva se zavlekla martinčkat v Opatijo. Istega dne sva se domov grede ustavila v Ilirski Bistrici in se basala z najbolj kremastim sladoledom na svetu. Prejšnji mesec sva z motociklom odkrivala lepote Dolenjske, tokrat je prišla na vrsto Štajerska.
Že pri romanih Novorojen in Ne premikaj se so se mi rosile oči in se mi ježile dlake. Pri Mazzantinijevi je tako, da bralec le stežka ne empatira s protagonistom, tudi če mu je ta sprva antipatičen. Če ne že prej, pa si najkasneje nekje v drugi polovici zgodbe začne želeti, da bi glavnemu liku uspelo, da bi se vsaj nekako srečno končalo. Ampak Mazzantinijeva ne piše srečnih koncev. In tisti usodni, najmočnejši udarec, vedno pade čisto na zadnjih straneh. Sijaj-no.
Preberi več »