Ker je bilo vreme na prvo februarsko nedeljo bolj klavrno, je to pomenilo le eno: brezplačen obisk muzeja. Tokrat sva jo mahnila v fužinski Muzej za arhitekturo in oblikovanje, v katerem že od začetka decembra gostuje potujoča razstava Muzeja za oblikovanje Zürich z naslovom Končna postaja: morje? Preberi več »
“Moj oblikovalski nazor pri vseh izdelkih je bil iskanje res dobre oblike izdelka, ki bi bil dostopen potrošnikom s skromnimi dohodki. Vsi moji izdelki nosijo to socialno vrednost.”
“Stol, ki funkcionora, je tudi lep stol.”
“Unikatnost skozi serijo.”
-N. Kralj
Potepanju po Sarajevu in njegovi okolici, križarjenju po osupljivo lepi Črni gori in kratkim vmesnim ekskurzijam je sledil zaključni dvodnevni postanek na dalmatinski obali. Kljub temu da sem v Dalmaciji preživela kar nekaj poletij, v Dubrovniku in Trogirju še nisem bila. Prvi me ni pretirano navdušil, drugi povsem. Split, mesto, v katerega bi se kljub nenehnem hektično-evforičnem vzdušju, tako v pristanišču kot na rivieri (ali morda ravno zaradi tega), lahko vračala vedno znova, smo tokrat zaobšli.
Preberi več »
Pravzaprav ne vem, zakaj sem z branjem te klasike odlašala tako dolgo. Posrkala me je vase že po prvih nekaj stavkih in če ne bi imela drugih obveznosti, bi jo brez dvoma prebrala v enem popoldnevu. 1984 je ena od tistih knjig, ki tako prevzamejo, da protagonistova osuplost in groza, nevede izrisani na bralčevem obrazu, presenetita ne le njega samega, temveč tudi nič hudega sluteče (in manj zahtevno čtivo čitajoče) bitje poleg njega. Ena od tistih, ki ti še več dni zatem, ko si jih že pospravil na polico, ne dajo miru. Nazadnje se mi je to zgodilo pri Gaarderjevem Zofijinem svetu. Ni slab občutek, le nekoliko srhljiv.
Biskvitki. Brauniji. Ekstra sladki. Z orenk velik čokolade in kakava. Po receptu najslavnejšega britanskega kuharja. Jutri grem na Rožnik. Trikrat.
V Trstu sem bila nazadnje, ko je najbolj avanturistična članica naše družine s tamkajšnjega letališča potovala v Španijo. Let je bil večerni, mi pa smo se od doma odpravili že zgodaj dopoldan. Med drugim tudi zato, da bi na Ponterošu spili kavo. Preberi več »
Predviden enourni sprehod po planini, ki se je zaradi nepredvidenih zimskih razmer spremenil v peturno gazenje po snegu. A je bil že po pol ure hoje – takoj ko se je na Biba planini pokazalo sonce in se je za nami odprl razgled na megleno ljubljansko kotlino – ves začetni trud poplačan. Nadaljevali smo proti koči na Menini planini, kjer nam je zgovoren začasni/nadomestni/zimski oskrbnik postregel z joto in klobaso in nas nato čez Vivodnik, najvišjo točko planine z lesenim razglednim stolpom, usmeril na krožni spust do izhodišča. Preberi več »
Ko sva s sestro še živeli doma, nikoli nismo imeli mačk, le enega zelo zvestega psa, nemškega ovčarja Rika, ki je z nami preživel vseh štirinajst let svojega življenja. Potem sva se odselili, najini mesti (in najini sobi) pa so zapolnili trije najdeni mačji bratje in ena osirotela frojlajn, če štejem le tiste, ki smejo v hišo. Zunanjih, vaških, je na hišnem pragu vsak dan vsaj še enkrat toliko. Preberi več »
