Nekaj tramvajskih

Ko je tramvaj leta 1901 začel voziti po ljubljanskih ulicah, je bil sprva sila popularen, Ljubljančani pa so novi pridobitvi nadeli številne (ljubkovalne) vzdevke, med drugimi: cvilež, drvarnica, koreta, pocestnica, ropotulja, tisti malo bolj fini, ki so želeli uporabljati lepo slovenščino pa so pogosto dejali: “Gremo se peljat z električno.”

Časopis Slovenski narod je na prvi dan obratovanja, 6. septembra 1901, na zadnji strani objavil naslednjo novico:

“Danes zjutraj se je električna cestna železnica izročila svojemu namenu in se je začel redni promet. Železnica funkcijonira prav gladko. Kakor vsaka novost, obuja železnica veliko zanimanja. Seveda so vagoni danes skoro vedno polni. Tudi življenje po ulicah je s to napravo veliko pridobilo in postalo je nekako velikomestno živahno.”

Vozniki tramvaja so bili hudo resni strici, ki so radi preklinjali, zato se je med ljudmi razširil naslednji rek: “Psuješ kot star tramvajar.”

Če se je posameznik hotel nad kakšno zadevo, ki se je tikala tramvaja, pritožiti, so ga poslali v majhno pisarno na Ajdovščini, a posebnega učinka ponavadi ni bilo. Od tod je nastal rek: “Če vam ni kaj prav, se pa pritožite na tramvajkomando.”

tramvaj

Na tramvaju se je moralo obnašati spodobno in se ni smelo:

“Med vožnjo gori in doli skakati,
z voznikom se razgovarjati,
v vozu kaditi,
pljuvati po podu voza in ‘svinjati’ vozilo z odvrženimi vozovnicami,
prepevati in razgrajti,
se na ‘pufarju’ zadaj zastonjkarsko peljati,
viseti vsled gneče med vožnjo z voza,
obnašati se nespodobno ali biti v prekomernem vinjenem stanju,
ne plačati vozovnice,
ne plačati celo vozovnico za mulca ali smrkljo, ki je zrasla  preko višine 1,30 m.”

Nadzor nad delovanjem tramvaja je izvajala tudi policija, v zvezi z obnašanjem okoli tramvaja pa so veljala stroga pravila: “Kdor se ne bode udržal teh pravil, bode javljen na tramvaj komando in bode švical.”

Ko se je začetna evforija nekoliko polegla in se je s tramvajem vozilo manj ljudi kot poprej, so nagajivi jeziki spesnili naslednjo pesmico:

Hin und her
immer leer,
her und hin
niemand drin!

Sem in tja
prazen pelja;
tja in sem
nikogar v njem!

Pokop oz. slovo od tramvaja leta 1958 pred mestno hišo je bilo pravo slavje: pripovedovale so se zgodbice, pokalo se je vice in recitiralo v ta namen sestavljene pesmi. Zaključni del Requiema Janeza Menarta se glasi:


Ker je preveč zakonskih radosti okusil,
je sam postal bolan in star,
nastali pa so trolejbusi.
Bili so gibki, urni, varni …
In rekli so ljudje preudarni:
‘Kaj delal bi zastoj,
in vlekel čas za rep!
V pokòj!’

Bil je že truden in se ni upiral.
Pritrjevalno je zapel cin-cin,
se vdano demobiliziral
in se zapeljal sam na svoj pogreb.

Nad burnim valovanjem glav
Franc Jožef govor je zjecljal,
pogrebni marš je zadonel.
In kakor žalosten pozdrav
je zadnji cin-cin zazvenel
in izgubil se v odmev.
In od dežja lepo umit
in prav po tramvajsko nabit
odšel je z vzkliki spremljan vsepovsod
na svojo zadnjo pot.

Odšel je za vse večne dni
okrog poslednjega ovinka.
Za njim odšle so še sledi.

Ostala je le žalostinka,
ki ga je spremljala vse dni:
Al njega ni,
al njega ni,
al njega od nikoder ni.

Tako preminejo prav vse stvari.

800px-pogreb_ljubljanskega_tramvaja_2

Vir: Brate, Tadej. Tramvaj pripoveduje – Prvo stoletje ljubljanskega tramvaja – Zgodbe ljubljanskega tramvaja. Ljubljana: Sanje, 2001.

Fotografije: Wikimedia.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.