Da me zanima vse, kar je povezano z Ljubljano, ni nič novega. Isto velja za navdušenje nad tramvajem, pa razvojem ljubljanskega javnega prometa nasploh, tozadevne knjige, stare in nove, pa mi težko uidejo. Tako se mi ni izmuznil niti pred kratkim predstavljen jubilejni izvod knjige s poetičnim naslovom Cesta ni cesti enaka, ki ga je podjetje Ljubljanski potniški promet izdalo ob stopetnajsti obletnici svojega obstoja. Preberi več »
Na avstrijsko Koroško se nisva podala, ker bi prelezla že vse domače vrhove, od tega naju loči še zajetno število vzponov in najmanj nekaj let. Ne, razlog za ta enodnevni izlet je bila v prvi vrsti panoramska cesta, ki pelje na Dobrač – Beljaška alpska cesta oz. Villacher Alpenstraße, ena od mnogih avstrijskih gorskih cest, nič manj posebna od tistih proti Velikemu Kleku, Klomnocku, v Dolomite ali do umetnega jezera Kölnbrein nad dolino Malta.
Če vas v Ljubljani pot zanese v Trnovo in vas muzeji vsaj malo zanimajo, je hiša na Karunovi 4 skorajda obvezna postojanka. Na tem naslovu ne boste našli mojstrove rojstne hiše (ta je nekoč stala ob današnji Slovenski cesti, na njenem mestu pa je danes postavljen skromen spomenik), pač pa po lastnikovem okusu in potrebah oblikovano oazo izven mestnega jedra, v zavetju katere je Plečnik ustvaril prenekatero ljubljansko znamenitost ali če hočete – Plečnikovo Ljubljano. Preberi več »
Že nekaj let zapored sva se prijateljema menila, da bi šli za novo leto nekam v hribe. V tako pravo gorsko kočo sredi ničesar, s pečjo na drva in strmo padajočo streho. Nato se je nekega decembrskega dne dvatisočštirinajstega leta ponudila priložnost za čeznovoletno bivanje v hiši v Logu pod Mangartom. In smo šli.
“Mislim, da je les kot naraven in obnovljiv vir brez konkurence. Pri izdelavi pohištva bo še dolgo ohranil prvo mesto. Je material, ki ga zlahka obdeluješ in traja stoletja, lepota njegove strukure in paleta naravnih barv pa je čudežna.” –N. Kralj, 2007 Preberi več »
Kamniško sedlo me je mamilo že lepo vrsto let, ko sem ga, vikend za vikendom, opazovala z ravnice najlepšega mesta pod Kamniškimi planinami in si vsakič znova obljubila, da naslednjikrat pa res pride na vrsto. To se je, kajpada, zgodilo bistveno kasneje, kot sem si predstavljala – nekega decembrskega dne, ko se je Ljubljana ovila v meglo, v Kamniku pa sijalo sonce (Matej bi rekel, da je bila šajba) sem se v družbi dveh ipsilon kromosomov končno zagnala navkreber. Preberi več »
Ker je bilo vreme na prvo februarsko nedeljo bolj klavrno, je to pomenilo le eno: brezplačen obisk muzeja. Tokrat sva jo mahnila v fužinski Muzej za arhitekturo in oblikovanje, v katerem že od začetka decembra gostuje potujoča razstava Muzeja za oblikovanje Zürich z naslovom Končna postaja: morje? Preberi več »
“Moj oblikovalski nazor pri vseh izdelkih je bil iskanje res dobre oblike izdelka, ki bi bil dostopen potrošnikom s skromnimi dohodki. Vsi moji izdelki nosijo to socialno vrednost.”
“Stol, ki funkcionora, je tudi lep stol.”
“Unikatnost skozi serijo.”
-N. Kralj
