vselepoinprav.si

Ničkolikokrat sva se že peljala skozi Buzet, a se v mestecu s starim jedrom na vrhu griča in novejšim naseljem, ki se razteza ob njegovem vznožju, nikoli nisva ustavila za dalj časa. To je, vse do pred štirinajstimi dnevi, ko sva se odpravila na šestnajstkilometrski sprehod po Poti sedmih slapov, bojda eni najlepših pohodnih poti v Istri, ki poteka vzdolž rek Mirna in Draga in je polna brzic, jezerc, kamnitih korit in kotlov ter, kakopak, slapov. Avto sva pustila ob Istrskem vodovodu, malo naprej od Istrske pivovarne, in jo ob umetnem kanalu reke Mirne mahnila navzgor proti toku.

Prav veliko vode v kanalu ni bilo, se je pa v zelenih zadrževalnikih oglašalo nezavidljivo število žab. Krožna pot načeloma poteka v smeri urinega kazalca, kar pomeni, da se ob reki Pivki (zgornjem toku reke Drage) najprej vzpneš po Buzetskem kanjonu, v katerem se nahajajo prvi štirje slapovi. Tja je odvila tudi večina ne tako maloštevilnih pohodnikov, ki so se na pot podali pred nama, midva pa sva se kljub temu odločila za nasprotno, manj obljudeno smer in ob precej nizkem vodostaju reke Mirne zavila na desno. Hodila sva po travniških kolovozih in mimo lesenih opazovalnic in preden sva dokončno zakorakala v gozd, kar trikrat prečila reko. Soteska je kmalu postala ožja, stene nad nama bolj prepadne, nedolgo zatem pa se je z glavne poti odcepila steza, ki je vodila do prvega (ali zadnjega) slapu – slapu Grjok. Turkizno zelena voda je bila sicer mamljiva, a izjemno mrzla, poleg tega pa se nisva niti pozanimala, ali je kopanje v reki sploh dovoljeno. Po kratkem postanku sva se vrnila na gozdno pot, vzdolž katere je ves čas tekel star, z mahom preraščen zid, se vmes nekajkrat spustila do brzic in korit, nato pa po slabe pol ure dosegla slap Zelenščak. Dostop do slednjega je bil z njegove najvišje točke in z vrha skal se je pred nama odprl širok tolmun s turkizno zeleno in kristalno čisto vodo. Na belih skalah sva pomalicala prvo polovico štruce in zmazala prvo pašteto. Od tam naprej se je gozdni kolovoz, ki je ves čas tekel ob reki, začel zlagoma vzpenjati in po nadaljnjih tridesetih minutah sva dosegla vasico Kotli. Bila sva nekje na sredini poti.

Pohodniki, ki so v vas prišli po drugi strani (ali pa so si jo izbrali za izhodišče), so se hladili ob zelenih kotlih, kot jim zaradi oblike, ki spominja na veliko okroglasto posodo, pravijo v tistih koncih, pa pod nadstreškom stare gostilne, pri stojnici s pijačo na treh kolesih ter pri gospe, vaščanki poznih srednjih let, katere ponudba je bila od vseh najbolj gajstna. Tudi midva sva spila dve osvežilni pijači, se ob starem mlinu spustila do slapu Kotli, nato pa jo počasi mahnila naprej. Po makadamski poti, na kateri je sonce že kar dobro pripekalo, sva se najprej povzpela na gozdnat hrib, nato pa se postopoma začela spuščati na drugo stran. Listavce je tu in tam zamenjal kakšen borovec ali brinov grm in rastje je z vsakim korakom postajalo vse bolj mediteransko. V vasici Kuhari sva naletela celo na nekaj palmovcev, Mr. P. pa tudi na zasebno zbirko starih avtomobilov, prosto razstavljenih po travniku, ki jo je poimenoval kar avtomobilistični lapidarij. Nato so se pred nama, kar sredi gozda in povsem brez opozorila, nenadoma pojavile peščene sipine, ki so zaradi svoje sivorjave barve sprva spominjale na kakšen zapuščen kamnolom. A daleč od tega – gre za izjemen naravni pojav, sijajno delo vodne erozije tal, ki ga lokalna mladina očitno uporablja tudi v rekreativne namene. Od tam sva nadaljevala blag spust, vmes prečila kamnit Napoleonov most, nato pa tik pred vasjo Selca zavila v kanjon.

Do nobenega od preostalih štirih slapov ni bil več daleč. Najprej sva se spustila do slapu Mala peć, katerega tolmun se je zajedal globoko pod previsno steno, po kateri se je vzpenjala mogočna plezalka. Italijanskima pohodnikoma v belih supergah in platnenih hlačah, ki sta sedela ob vodi in ki sta naju povprašala po dolžini in zahtevnosti trase, sva prijazno odsvetovala pohod po celotni poti, nato pa jo mahnila naprej. Steza se je še zadnjič rahlo vzpela in naju kmalu pripeljala do točke na skali, od koder je se odprl pogled na Buzet in prepadne kraške stene na drugi strani soteske. Počakala sva skupino, ki je sopihala navkreber po strmem terenu, nato pa sva se ob jeklenici spustila navzdol. Slap Vela peć, najvišji med sedmimi, je imel komaj kaj vode, veliko bolj fotogenično pa je bilo Zeleno-plavo jezero nekaj sto metrov nižje. Pot je vodila mimo plezališča, pod katerim je bilo sredi dneva precej živahno, nato pa znova zavila k reki, na kateri sva našla zadnja dva slapova – slap Bačva, ki se je med skalami zlival v lep zelen tolmun, ter slap Zagon, v belih koritih katerega je prevladoval predvsem mah. Tu in tam sva pod prepadnimi stenami ugledala kakšen zapuščen in z rešetko zaprt vhod v rudniški rov, kmalu zatem pa se že znašla na začetku kanjona, pri umetnem kanalu reke Mirne, kjer sva se pred šestimi urami odcepila na desno. Kljub sprva načrtovanim šestnajstim kilometrom sva jih na koncu z vsemi skrenitvami do brzic, tolmunov in korit ter spusti do slapov naklepala dobrih devetnajst. Za dobro vago sva v športnem parku na prostem, ki se razteza ob kanalu, naredila še nekaj vaj za roke.

Bil je topel dan, primeren za kratke rokave in kratke hlače, in ker se nama nikamor ni mudilo, sva se zapeljala v Buzet ter v simpatični kavarnici na prostem, nad mizami katere se je razraščala bujna vijolična glicinija, spila limonado. Bila sva prijetno utrujena, noge težke, lica in ramena pa rahlo pordela od sonca, a bi pot z veseljem prehodila še enkrat – v isti smeri in istem letnem času. Počakala bi le na kakšno večje deževje, ki bi dodobra napolnilo strugo.

Druga istrska potepanja: