vselepoinprav.si

Nazadnje sva se na sever z avtom podala pred tremi leti, na najino prvo, osemnajstdnevno potepanje po Finski. To je bilo krstno kampiranje s strešnim šotorom in od takrat sva ohranila praktično vso opremo, le lestev sva zamenjala za novejšo – ta je teleskopska, ne škripa in ima bistveno boljši oprijem. S seboj tokrat nisva vzela edinole supa, ker ga takrat – kljub dejstvu, da sva se potepala po deželi tisočerih jezer, nisva uporabila niti enkrat. Ko sva potovala na Finsko, sva prečila šest držav in še preden sva se v Talinu vkrcala na trajekt za Helsinke, prevozila že dobrih dva tisoč kilometrov. Tudi tokrat naju je čakala dolga pot na sever, a z nekaj manj kilometri in polovico manj državami. Na voljo sva imela polnih šestnajst dni in rezerviran en trajekt več. In sva spet šla.

Zastoji, klobasice in neskončna nemška avtocesta

Do Salzburga je šlo razmeroma hitro, nato pa sva se bolj konkretno prvič ustavila malo pred Münchnom. V dvajsetminutnih zastojih sva v naslednjih nekaj urah stala vsaj trikrat in če sva si od dolge poti po prostranih nemških avtocestah, kjer je navigacija do vsakega naslednjega razcepa vselej pokazala najmanj sto petinosemdeset kilometrov, kaj zapomnila, je to, da so bavarske lužene kajzerice okusnejše od naših, da je severnonemški Currywurst še vedno za prste obliznit ter da so Nemci dvignili kakovost kave na avtocestnih postajališčih. In da je za liter dizla potrebno odšteti po dva evra in pol.

Ko sva za seboj pustila Berlin, se je pred nama odprl odsek avtoceste, po katerem sva oba vozila prvič. Mimo naju so švigala polja vetrnih elektrarn in brzeli gozdovi rdečega bora. Bilo je vetrovno in skoraj brez oblačka, nad razbeljeno štiripasovnico pa blizu štirideset stopinj. Po slabih petnajstih urah in dobrih tisoč dvesto kilometrih sva ob devetih zvečer dosegla Rostock, pristaniško mestece v katerem je povsod dišalo po morju. Prespala sva v majhnem, preprostem hotelu, pičlih deset minut oddaljenem od trajektnega pristanišča, v katerem sva se za naslednjih štirinajst dni še zadnjič potopila v mehko vzmetnico in v katerem je Mr. P. z grozo ugotovil, da mu je pred mesecem dni poteklo vozniško dovoljenje. Le nekaj ur kasneje sva se, z eno pretečeno in drugo, nenadoma zelo uporabno vozniško, vkrcala na trajekt za Dansko.

Pol dneva na Danskem: dež, polenovka in bele sipine

Bil je prvi jutranji, kar je pomenilo, da sva se do pristanišča odpravila še po temi. Ponoči se je temperatura spustila na pičlih petnajst stopinj in ne spomnim se, da bi mi bilo naslednja dva tedna sploh kdaj zares vroče. Trajekt, ki je peljal na Dansko, se je imenoval MV Berlin in je bil sila moderen, saj se je na sredini namesto dimnika visoko v zrak dvigalo vrteče se jadro, ki je skrbelo za to, da smo lahko (razmeroma hitro in z manj onesnaževanja ozračja) prečili Baltsko morje. Med dvourno vožnjo sem pojedla prvo cimetovo rolico, Mr. P. pa je zaradi nepogrešljive bele tabletke večino vožnje odspal. Ob osmih zjutraj, natanko dve uri po vkrcanju, smo dosegli dansko mestece Gedser.

Z morja so se nad celino navlekli temni oblaki in ko sva krenila proti severu, je začelo še rahlo deževati, a naju to ni niti najmanj zmotilo, ravno nasprotno – bilo je izjemno hyggeligt in kot nalašč za vožnjo po tihi, ravni pokrajini, odeti v sivo-modro-rumene odtenke. Povsem razjasnilo se je šele tik pred Københavnom, slabi dve uri pozneje, nato pa naju je vse do severa Zelandije spremljalo sonce in tudi to je prišlo kot naročeno: postanka v obmorskem mestecu Helsingør namreč nisva izbrala le, ker od tam vozi trajekt na Švedsko, pač pa tudi zato, ker se na obmorskih promenadah tega prikupnega mesteca odvijajo Sommerdahlovi umori – ena od Mr. P.-jevih najljubših danskih kriminalk, in ker je v preprostem kiosku ob morju (tudi ta informacija izvira iz taiste nadaljevanke) mogoče dobiti izjemno okusen fish&chips. Sprehodila sva se po pristanišču in mivkastih sipinah, namočila prste v plitvo morje ter opazovala bosonoge danske otroke, ki so v majhnem zalivu lovili kozice in rake. In pojedla porcijo izvrstne ocvrte polenovke, se razume.

V severno obalo Zelandije sva se zagledala že pred leti, ko sva jo iz Københavna mahnila na enodnevni izlet z vlakom. Takrat sva v Helsingørju le prestopala, najina končna postaja pa je bila prikupna vasica Hornbæk, ki leži še nekoliko bolj severno. Kljub temu da je bil takrat februar (ali pa ravno zato), je bilo vzdušje na obali izjemno prijetno, potovanje po slikoviti danski pokrajini pa se mi je za vselej vtisnilo v spomin in z velikim veseljem bi tam preživela še kakšen dan, a kaj več časa tokrat nisva imela – nedolgo zatem, natančneje ob pol enih popoldan, sva namreč že sedela na trajektu za Helsingborg.

Končno: Švedska!

Za prvi postanek na Švedskem sva si zamislila obisk ene od poslovalnic Naturkompaniet, najine najljubše trgovine s trajnostno outdoor opremo, a sva jo, razočarana nad okrnjeno izbiro, kmalu mahnila naprej. Ko sva nedolgo zatem ugotovila, da se čez slabo uro zapre tudi najina druga planirana švedska postojanka – doživljajski muzej Wold of Volvo, sva v Göteborgu skočila le še po slovito Hagabullen – cimetovo rol(ic)o s premerom jedilnega krožnika, nato pa enoglasno sklenila, da se preostanek potovanja večjim mestom karseda na široko izogneva.

Na priljubljeni popotniški platformi sva poiskala primerno lokacijo za prvo prenočevanje in nedolgo zatem že postavljala šotor ob enem od bližnjih jezer. To je bilo to. Zaradi tega sva prevozila tisoč sedemsto kilometrov in prišla na Švedsko. Cimetovo rolico pa sva jedla še naslednja dva dni.

Preberi tudi: