vselepoinprav.si

Na Cresu sem bila nazadnje pred kakšnimi tremi desetletji, pa še to le enkrat, največ dvakrat, če štejem še vožnjo na Lošinj, ki se je ravno tako zgodila nekoč v otroštvu. Mr. P. ni bil še nikoli, zato je bilo raziskovanje največjega hrvaškega otoka že kar lep čas na seznamu. Malo pohajkovanja, malo odkrivanja samotnih plaž, kup dobrih knjig in sladko brezdelje – to je bil plan za štiri prihajajoče počitniške dneve. Ker nikomur od naju ni do pretirane gneče, sva jo tja mahnila še pred prvim majem in ker nimava želje po poslušanju (pre)glasnih sorojakov in njihovih glasbenih preferenc, prenočišča nisva rezervirala ob morju, temveč sredi otoka, v stari, kamniti hiški z vijoličnimi polknicami, vrtom in zunanjim kaminom.

Trajekt Brestova-Porozina: nestrpno pričakovanje počitnic

Vožnja na morje čez Kočevje ali vsaj čez Ilirsko Bistrico se mi je vedno zdela nekaj posebnega, ker je to pogosto pomenilo, da potujemo nekam dlje od Istre (četudi mi je tudi ta že od nekdaj zelo pri srcu in imam nanjo kopico lepih spominov), po možnosti pa celo na trajekt. Ni se nama mudilo, a ko sva za seboj pustila Opatijo, je Mr. P. vseeno nekoliko močneje pritisnil na desni pedal in posledično sva dobila eno od zadnjih mest na enem od prvih dopoldanskih trajektov. Bilo je dovolj toplo za kratke rokave, med dvajsetminutno plovbo pa ravno prav časa za en močan jadrolinijski makjato.

Belej: mirna vasica na vrhu prostranega grebena

Na moje otroško počitnikovanje na Cresu nimam prav veliko spominov, ena od stvari, ki si jih bom zagotovo za vedno zapomnila pa je dejstvo, kako zelo gozdnat je otok in to se vse do danes (na srečo) ni prav nič spremenilo – visoka, temno zelena drevesa te namreč zaobjamejo takoj, ko s trajekta zapelješ na pomol v Porozini. Na vijugasti cesti, ki se je zlagoma vzpela na visok greben, s katerega se je odprl razgled na Istro, sosednji Krk, v daljavi pa na obronke Velebita, sva se otresla večine avtomobilov in jo mahnila naprej proti jugu. Ko sva po dobre pol ure na najini desni za hip ugledala delček Vranskega jezera, najina končna destinacija ni bila več daleč. Mr. P. nama je namreč sredi otoka, na vrhu širokega grebena, kjer ves čas piha rahel vetrič in se za kamnitimi zidovi pasejo ovce, našel prikupno kamnito hiško z vijolično pobarvanimi polknami, v kateri je, vsaj tako na to namiguje njeno ime, nekoč živel nekogaršnji nono. Hiša stoji nedaleč od glavne ceste, ki pelje proti Lošinju, na začetku vasice Belej, ki jo sestavlja nekaj deset hiš in nekoliko več prebivalcev; vas ima svojo pošto, trgovino z vsemi osnovnimi potrebščinami (ta je, razen nedelje, odprta vsak dan med osmo in dvanajsto) ter dve gostilni, od katerih trenutno obratuje le ena. Takoj sva bila očarana.

Koromačna: prvo kopanje v turkizno modri vodi

Popoldan sva se sprehodila do morja, do katerega je peš iz vasi pravzaprav precej blizu: po ozki cesti, vzdolž suhih kamnitih zidov, z vseh strani obdanih s polji mediteranskega mlečka in brinovimi grmi, sva se spustila do dobra dva kilometra oddaljenega pristanišča Zela, ob katerem se je raztezala Koromačna, ena bolj opevanih malih plaž na otoku. Razen galebov in občasno kakšnega beloglavega jastreba, ki se je dvignil iznad previsnih sten nad plitvimi jamami, v zalivu ni bilo nikogar. Popolnoma mirna voda turkizno modre barve je delovala mamljivo, a je morala imeti komaj kaj več kot petnajst stopinj, zato se je za kopanje opogumil le eden od naju. Za razliko od morja so bile temperature ozračja povsem poletne in preostanek popoldneva sva preživela v kopalkah, na plaži in na pomolu, vsak s svojo knjigo v roki.

Zvečer sva v zunanjem kaminu zakurila ogenj in si nad žerjavico spekla večerjo, nato pa ob čebljanju vsaj petih različnih vrst ptičev pričakala noč, ki je nad nama razkrila bogato zvezdnato nebo. Sonce je s seboj za hrib prav na hitro odneslo tudi popoldansko vročino, zato sva si morala za opazovanje nočnega neba iz omare prinesti deki. Slednji sva kasneje hudo potrebovala tudi v hiši, katere kamniti zidovi so zagotovili, da se temperatura znotraj njih tudi čez dan ni povzpela na kaj več kot petnajst stopinj.

Mali Bok: zeleno morje in strme pečine

Ob blejanju ovc s sosednjega travnika in odbijanju ure v vaškem zvoniku sva se prebudila v toplo jutro, nato pa na vrtu, na katerega so se izza sosednje hiše počasi prebijali prvi sončni žarki, pojedla zajtrk. Dvorišče so divje preletavale lastovke, visoko nad njimi je jadrala jata beloglavih jastrebov. Potem sva v nahrbtnik spakirala vodo, malico in zavitek Plazma piškotov ter se zapeljala do vasi Orlec, kjer sva odvila proti morju. Avto sva pustila na povsem praznem parkirišču na robu visokih pečin in se po deloma betonirani, večinoma pa precej razriti cestici spustila proti morju. Mr. P. je pri tem ves čas vzdihoval nad omamnim vonjem cvetočih rastlin, ki ga je, pomešan z vonjem po soli, spominjal na najina potepanja po Lefkasu. Zaliv Mali Bok, v katerem leži istoimenska plaža, sva zagledala že po nekaj ovinkih. Z vsakim korakom se je pred nama odpiral lepši pogled na kristalno čisto, temno zeleno vodo, nad katero so se dvigale krušljive stene oranžnih odtenkov, s katerih se je občasno skotalil kakšen kamen.

Na prijetno toplem spomladanskem soncu (Mr. P. pa nekaj časa tudi v vodi) sva preživela cel dopoldan in del popoldneva in preden sva jo nato mahnila nazaj navkreber, za s seboj nabrala še nekaj naplavljenega lesa, ravno prav razsušenega za najino kamnito kurišče. Doma sva si pripravila hitro kosilo, nato pa spet spakirala malico in jo ubrala proti južnemu delu otoka.

Na zahodno stran: Veli Žal

A se nisva peljala preveč daleč – z glavne ceste sva nedolgo zatem odvila prosti vasici Ustrine, od koder sva se po ozki in izjemno strmi cesti spustila na zahodno obalo Cresa. Le nekaj korakov naprej od majhnega makadamskega parkirišča, na drugi strani nizkega gozdička, se je pred nama odprla dolga prodnata plaža, na kateri sva v nekaj urah srečala celo dve družini. Tam sem tistega popoldneva do konca prebrala prvo ter polovico druge knjige in kmalu mi je postalo jasno, da bi morala s seboj spakirati tri.

Zvečer sem jaz kurila, Mr. P. pa nama je nato pripravil piščanca na žaru, zraven pa okusen pečen krompirček z rožmarinom – svežim, naravnost z vrta, se razume. Po večerji sva na razbeljeno žerjavico vrgla nekaj suhih polen in sedela ob ognju dokler se ni shladilo.

Najlepše za konec: vas Lubenice in plaža Sv. Ivan

Ob živahnem žvrgolenju ptic, ki ga je spremljalo pridušeno blejanje ovac (zvok, ki v resnici nikoli ne preneha in ti sledi na vsakem koraku), sva zadnji poln dan na otoku začela počasi. Mr. P. je iz vaškega marketa prinesel svež kruh in Cedevito, za zvečer pa paket hrenovk, potem pa sva se, opremljena s hrano za cel dan, zapeljala proti severu. Pri Vranskem jezeru sva spet zavila proti zahodni obali ter po dvajsetih minutah vožnje po zares ozki cesti, z obeh strani obdani s suhimi zidovi, na kateri sta se dva avtomobila lahko srečala le na zato urejenih izogibališčih, prispela v očarljivo vas Lubenice. V vasi ni ne trgovine ne gostilne, le majhen bar v stari kamniti loži, ki je odprt samo v sezoni. Pač pa se, zgrajena na robu visoke pečine štiristo metrov nad morjem, vas ponaša z enim najlepših razgledov na Jadranu – pogledom na slikovito plažo Sv. Ivan, ki leži teh istih štiristo višinskih metrov nižje. In sva šla – skozi borov gozdiček in pod prepadnimi stenami, čez melišče, poraslo z brinjem in s figovci, nato pa po slabi uri končno zakorakala na belo prod, ki ga je oblivalo turkizno modro morje. Videla sem fotografije, kako polna je lahko plaža poleti, zdaj pa se je po njej sprehajala le peščica počitnikarjev, v vodi pa je čofotala družina z edine v zalivu zasidrane jadrnice. Na toplem soncu, ki je celo mene (četudi samo do kolen) nekajkrat pregnalo v morje, sva ostala do poznega popoldneva. Jaz sem dokončala drugo knjigo, Mr. P. je zaključil prvo.

Zvečer sva še zadnjič zakurila v kaminu, ugotovila, da sva lastniku hiške skurila več kot polovico kupa, pripravljenega za kres, nato pa uživala v zvezdnati noči, skozi katero so švigali netopirji in je zavijal veter. Nikomur od naju ni bilo do tega, da mora naslednji dan domov.

Čez Istro in domov

Ob zajtrku sva bila nagrajena še z zadnjim, poslovilnim preletom beloglavih jastrebov, zaradi česar se mi je odhod zazdel še malce težji. Zložila in pospravila sva ležalnike, pometla ostanke kurjenja, zaprla vijolične polknice. Na razgledišču ob cesti, s katerega se je odpiral pogled na mesto Cres, sem zatem naredila zadnjo fotko, nato pa sva odbrzela na trajekt, na katerem je bilo v torek dopoldan vsega skupaj največ deset avtomobilov. V Brestovi nisva zavila nazaj proti Reki, temveč jo domov (iz več razlogov, predvsem pa zaradi Mr. P.-jevega postanka v Izoli) mahnila čez Istro.

Trije dnevi so nedvomno premalo za raziskovanje največjega hrvaškega otoka – tega sva se zavedala že pred odhodom, še toliko bolj pa med vožnjo nazaj, zato sva, še preden sva se vrnila Ljubljano, že naredila načrt za naslednji pobeg. Na seznamu želja so namreč ostali celoten severni del otoka, vključno s Tramuntano in z zapuščenimi pastirskimi vasicami, zmanjkalo nama je časa za skok na najvišje vrhove ter za spust do močvirnatega juga in Osorske ožine. Mr. P. je predlagal, da bi namesto tradicionalnega prvomajskega kresa uvedla tradicionalni predprvomajski Cres, ampak se mi zdi, da ne bova zdržala tako dolgo.

Preberi tudi: