Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje
Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.
Dobrih petnajst kilometrov stran, v Gradišču ob Soči (italijansko Gradisca d’Isonzo), majhnem mestu nedaleč od Tržiča, se vsako tretjo nedeljo v mesecu odvija bolšji sejem starin, na katerem se najde vse od edinstvenih kosov pohištva, kristalnih kozarcev, ročnih ur in starih emajliranih reklamnih tabel. Ene od slednjih na decembrskem sejmu zagotovo ne bo.
Le nekaj minut stran, v kraju Sredipolje (italijansko Redipuglia), stoji Kostnica v Sredipolju, brez dvoma eden najveličastnejših spomenikov padlim v prvi svetovni vojni daleč naokoli. Spomenik sestoji iz dvaindvajsetih dva in pol metra visokih ter dvanajst metrov širokih belih stopnic, pod katerimi se nahajajo grobnice. Na vznožju spomenika je v tla pritrjenih osemintrideset velikih tabel z imeni krajev na Krasu, kjer so potekale bitke, na vrhu pa so postavljeni trije veliki bronasti križi.
Trije v enem. Postanki v dnevu namreč. In to le dobro uro iz Ljubljane.