Na morje: sprehod po Zdobi in skok v Gradež
Vedno se rada potepam po obali Tržaškega zaliva, še posebej zgodaj spomladi, ko še ni gneče, vročine ali obojega. Že pred leti mi je k srcu močno prirasel Naravni rezervat ob izlivu Soče z vsemi svojimi preraščenimi stezami, naplavljenim lesom in sumljivo šumečim trstičjem vred. Tako sva na velikonočni ponedeljek spet vozila po dolgi, ravni cesti, vzdolž katere so se nizale samotne kmetije, za njimi pa so se raztezala zelena polja in do popolnosti urejene njive. Pihalo je, a me to ni motilo. Končno sem bila nazaj.
Zdoba: ribiška vas sredi naravnega rezervata
Na majhnem polotoku, tik preden se Soča dokončno izlije v Jadransko morje, leži Zdoba (Punta Sdobba), zaspana ribška vasica, ki zaživi predvsem ob koncih tedna, ko se lastniki hišk z modro in zeleno pobarvanimi polknicami zberejo v majhni marini, pri enem ali drugem sosedu, na enem ali drugem kompletu plastičnega vrtnega pohištva, na kozarček ali dva. To še zdaleč ni lično urejena vas: hiše so stare, ponekod za silo zakrpane, marsikatera je zapuščena. Po dvoriščih raste trava, na ograjah visijo počena vedra in povsod so sledi barv za čolne. Tja zlepa ne zaideš, to je slepa ulica, tako neobljudena, da le stežka srečaš koga, ki ni domačin. Ravno zato je tako zelo očarljiva.
Območje spada pod Naturo 2000. Do razglednega stolpa, ki ni več v uporabi, vodi ozka steza, obraščena z visokim ločjem, izza katerega se vsake toliko prikaže že povsem temno modra Soča. Zaprta in prepuščena razkroju je tudi lesena sprehajalna pot, obiskovalcem, ki po betonirani kolesarski stezi, dvignjeni nad cesto, iz Gradeža večinoma prikolesarijo, pa je na voljo restavracija s prenočišči, kjer strežejo tisto okusno kavo, zaradi katere vsi hodimo v Italijo. Naslednjič bova tudi midva prišla s kolesom.
V Gradež na plažo
Če sva bila že tako blizu, nisva mogla izpustiti sprehoda, poležavanjem in velikonočnega zajtrka na prostrani gradeški plaži, čeprav sem se sprehajala bolj sama. Kajtarji so si tudi tokrat dajali duška, po plitvi vodi so razigrano tekali štiri- in tu in tam kakšen pogumen dvonožec.
Midva nisva bila med njimi. Ko sva se konec lanskega marca nazadnje sprehajala po tej plaži, je bil Mr. P. v kratkih rokavih, z zavihanimi kavbojkami in allstarkami v rokah. Letos aprila pa sva na mivki, ki jo je spomladansko sonce šele dobro začelo segrevati, sedela v vetrovkah. Mr. P. se je nato vseeno opogumil in si začel odvezovati čevlje, jaz pa sem si od ogorčenja le potegnila zadrgo vse do nosu.
V Ogleju sva pojedla prvi panini in naročila zadnjo kavo tistega dne, trgovina v Tržiču, kjer se ponavadi zgodi že tradicionalni nakup italijanskih dobrot, pa je bila popoldan na Mr. P.-jevo veliko žalost že zaprta.
Na morje: Enodnevni potep v Gradež
Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje