vselepoinprav.si

Na enotedenskem potepanju po Toskani sva izkusila vse tisto, kar si je pri takšnem potovanju moč predstavljati. Jedla sva hišne testenine, ki jih je doma nemogoče poustvariti. Obiskala znamenita velika mesta ter mesteca na gričkih. Se s spuščeno streho vozila po vijugastih cestah, obdanih z drevoredi iz cipres. Jedla najboljši sladoled na majhnem trgu majhnega srednjeveškega mesta. Se slikala pred nagibajočim se stolpom. Popila neprimerne količine Chiantija. Zaradi pomanjkljivega znanja italijanščine v trattorii, nabasani z lokalci, ki so prišli na kosilo, jedla tripe. Torej, vampe. Divjala po superstradi krepko čez omejitev – takšno je pač nenapisano pravilo. Se za zajtrk do onemoglosti basala s kolači in piškoti. Pila cappuccino, pardon, cappuccio tudi popoldan. Jedla pico margerito. Občudovala italijanski slog oblačenja. Se vozila z javnimi prevoznimi sredstvi ne da bi jih plačala. Raziskovala ozke mestne ulice. Uživala v radostih in neprijetnostih mivkaste plaže. Se povzpela na prenekateri stolp z razgledom na razgibano toskansko pokrajino. Izkusila Stendhalov sindrom. Se smejala ameriškim turistom. Preklinjala razrite italijanske ceste. Pojedla enormne količine sladkarij in bila praktično vsak dan v trgovini. Uživala pod toskanskim soncem. Slikala kot nora. Nabasala prtljažnik z makaroni in vinom. Se odločila, da se zagotovo še vrneva. Naslednjič na dveh kolesih.

Fotke sem si prisvojila s strani www.perkophotography.com