Ovinki in hribčki brkinške sadne ceste so Mateja tako prevzeli, da sva jo le dva dni zatem, ko jo je po dolgem in počez obdelal s kolesom, prevozila še z motorjem. Sadna drevesa so bila v polnem razcvetu in zrak je dišal po medu. Nikjer ni bilo žive duše, le nekje v daljavi se je vztrajno oglašala kukavica.
Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.
Treviso je mesto starih, zgodovinsko zaščitenih zgradb, skritih za beneškim obzidjem, okrog katerega je speljan širok vodni jarek z lastnim otočkom, katerega glavni prebivalci so zajci. Je mesto raviolov, proseka in žmohtnega tiramisuja. Če vprašate Mateja, je Treviso sinonim za kolesa Pinarello. In je mesto, v katerem sem letos preživela enega lepših rojstnih dni nasploh. Ampak to je bilo poleti. V soboto sva bila spet tam.
Tako nekako kot na fotografiji se v mojih vnaprejšnjih predstavah slika Sicilija – kamnita, v barvah, spranih od sonca. Izza vogla prihajata dva vojaka in z njima mladi Michael, ki bo vsak čas srečal Apolllonio Vitelli-Corleone in zgodila se bo ljubezen na prvi pogled. Ja, težko bi šlo brez te reference in tudi metafora ustrezno povzame občutke prvega potovanja na Sicilijo.
Preberi več »
Nekaj tednov nazaj sem spakiral prenosnik in kolo ter za nekaj dni prestavil pisarno v Hermanov hram na prelazu Predel. Tam je bil namreč Tomaž tisti teden na dopustu in me je, isto kot lani, povabil, da se mu za nekaj dni pridružim. Predel je idealno izhodišče za alpske kolesarske ture, saj so v neposredni bližini vse najlepše gorske ceste v slovenskih Alpah, primer Mangartsko sedlo in Vršič. Prav tako se iz tam človek lahko poda tudi na italijansko stran, najbližja, recimo, je Sella Nevea, nad njo pa prekrasen Altopiano del Montasio.
Preberi več »
Nekje na pol poti med Kobaridom in Bovcem, na ostrem ovinku v desno v vasi Žaga, se od glavne ceste na levo odcepi bolj ali manj nevpadljiva cestica, ki se vzpne v sotesko reke Učje. Od tam naprej je cesta dovolj široka le za srečanje dveh enoslednih vozil, vse drugo je stvar dogovora. Nekaj ovinkov kasneje, takoj za mejo z Italijo, stoji zapuščena hiša, ena od prvih v občini Rezija. Preberi več »
Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.
Preberi več »
Stalni zasedbi se je to pot pridružil še Gianni, ki se je že do Kranjske Gore trmasto pripeljal s kolesom. S tamkajšnjega parkirišča smo takoj zavili na Ciclovio Alpe Adria. Kolesarska avtocesta, ki poteka po trasi bivše ozkotirne železnice in ki vodi od Jesenic preko Trbiža, se vije čez jeklene mostove in skozi v skalo vklesane predore vse do Trsta. Veliko bivših postaj še stoji in so posebej za kolesarje pretvorjene v kavarne. V Ugovizzi smo se na kavi in kokakoli ustavili tudi mi. Preberi več »
Desetega junija, tri dni pred mojim rojstnim dnevom, mi je bilo sporočeno, da ga letos ne bom praznovala doma. Dovoljeno mi je bilo izvedeti le, da je destinacija Verona, kjer se enkrat prespi, vse ostalo pa je bila skrivnost. V ponedeljek zjutraj sva pri najboljši sosedi na svetu pustila ključe od poštnega nabiralnika in izlet presenečenja se je začel. Preberi več »