Klobuk

Kot pijanec plota. Tako sva se več kot mesec dni držala navodil o (ne)prehajanju v druge občine. Tu in tam sem jo mahnila v podrožniško hosto, Cankarjevem vrhu pa se še vedno najraje kar izognem. Ko sva raziskala že malodane vsako viško gozdno stezico, sva odprla zemljevid in odkrila Klobuk, štiristo enainštirideset metrov visok hrib na zahodnem robu Ljubljane.

Do krožišča na Bokalcah, kjer sva priklenila kolesi, sva si ravno prav ogrela noge, a nato z grozo ugotovila, da je imelo podobno idejo kot midva še vsaj pol Ljubljane. Ucvrla sva jo na eno od stranskih, manj obljudenih stez in se vso pot več ali manj uspešno izogibala večjim skupinam ljudi. Na vrhu, na jasi poleg koče, so se odvijale vse mogoče športne aktivnosti, a so se trume sprehajalcev, kolesarjev in drugih kričačev v resnici porazgubile takoj, ko se je pot prevesila na drugo stran. Polovica omenjenih nadležnikov se je namreč vrnila po isti poti nazaj, druga polovica pa je ubrala smer proti Stranski vasi in ko le-ta ne bi ležala v sosednji Dobrovi, bi se verjetno tja namenila tudi sama. Tako pa sva po grebenu še nekaj časa sledila nevidni medobčinski meji, nato pa zavila navzdol proti Podutiku.

Nekje na pol poti, na manjši čistini sredi gozda, sva pobasala energijski ploščici in uživala v zvokih, ki so prihajali iz krošenj dreves. Ko sva dosegla Podutiško cesto, sva obrnila nazaj proti Bokalcam. Hodila sva ob vznožju hriba, a pri tem nisva zapustila gozdne sence. Tu in tam sva prečila kakšno jaso in travnik ter nekaj manjših grap, posejanih z mlinčki iz plastenk, ki so jih verjetno naredili otroci iz bližnjih naselij. Srečala nisva skoraj nikogar, gozdna steza pa se je obema zdela ena najlepših v okolici Ljubljane. V nekih drugih časih zadnjo mogoče sploh ne bi izvedela, zdaj pa jo bova kdaj pa kdaj zagotovo zamenjala za rožniške stezice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja