Zakladi Slovenije: aktivne počitnice na Koroškem

Če izvzamem druženja lastnikov sfriziranih jeklenih konjičkov na slovenjgraškem letališču pred petnajstimi leti, nihče od naju še ni bil zares na Koroškem, še najmanj pa na počitnicah. In ker je letos pač tako, da se potepamo pretežno po naši mali kokoški, sva čakala na tisti popoln trenutek v sicer precej deževnem poletju in enkrat za spremembo nama je uspelo: ujela sva štiri dni sončnega vremena, idealnega za kolesarjenje, hribolazenje in kopanje v jezerih.

Nekje na pol poti sva se ustavila v Velenju. Ker tudi tam še nihče od naju ni bil, sva se sprehodila po Titovem trgu, občudovala in ovekovečila brezčasen dizajn stavbe Doma kulture, za konec pa v Mladosti vzela burek in ga pojedla na novo urejenem nabrežju Pake.


S kolesom po Štrekni

Ko sva dobro uro kasneje v Ravnah na Koroškem odmontirala kolesi s strehe avtomobila, nisva izgubljala časa: še isto popoldne sva jo kot ogrevanje za prihajajoče dni mahnila na giro po Štrekni – štiriindvajset kilometrov dolgi kolesarki stezi, speljani po opuščeni trasi železniške proge, ki je nekdaj povezovala Velenje z Dravogradom. Štreki, torej. Nekje sva prebrala, da gre za eno infrastrukturno najbolje urejenih tovrstnih kolesarskih poti v Sloveniji, saj je steza v celoti odmaknjena od prometa in vseskozi odlično označena. Iz Raven sva se tako najprej spustila do Otiškega Vrha, tam pa z glavne ceste zavila na prvi odsek Štrekne. Vozila sva v prijetni senci gozda, ki se je raztezal po hribu nad nama, se po nekdanjem železniškem mostu zapeljala skozi center Slovenj Gradca, nato pa nadaljevala med polji hmelja in sadnih dreves, med pašniki, na katerih so se pasli krave, konji in celo osli. Za konec sva se skozi dva tunela spustila v Mislinjo, vse do končne postaje v Gornjem Doliču. Tam sva obrnila, malo posopihala nazaj kozi tunela, spet občudovala polja hmelja, nato v Slovenj Gradcu odvila levo in se v Ravne vrnila skozi prometno manj obremenjene Kotlje.  


Vzpon na Peco in popoldansko kopanje v Radljah ob Dravi

Naslednjega dne nisva vstala pretirano zgodaj, čeprav je bil načrt drugačen. Kolesi sva zamenjala za gojzarje in nahrbtnika in jo čez Mežico mahnila do izhodišča za Peco. V vožnji po belem makadamu je, kot še vsakič doslej, užival predvsem Mr. P., jaz pa sem, kot vsakič doslej, skrbela za to, da vsebina nahrbtnikov ni postala tudi vsebina celotnega prtljažnika. Po pol ure hoje od izhodišča ob gozdni vlaki sva dosegla Dom na Peci in spotoma skočila pogledat, če se je K.M. brada že sedemkrat ovila okrog mize. Ni se, zato sva nadaljevala pot: čez Malo Peco, nato pa strmeje navkreber med rušje. Pred nama se je kmalu prikazal vrh, pod nama pa razgled na Dravsko dolino. Na prostorni Kordeževi glavi je posedalo že lepo število pohodnikov, zato sva se umaknila nekoliko nižje in sedla v travo. Sonce so vsake toliko zastrli oblaki, ki so brzeli mimo, in vidljivost ni bila najboljša, a je ravno zaradi tega vzdušje postalo kar malo mistično.

V Domu na Peci sva nato pojedla ajdove žgance z zeljem, servirane v ličnih glinenih posodicah, nato pa se po isti makadamski cesti, ki se je medtem (in tudi tokrat v veselje Mr. P.-ja) ponekod pretvorila v belo blato, odpeljala do Dravograda, od tam pa v Radlje ob Dravi, v najlepše urejen vodni park s prvim in edinim biološkim bazenom v Sloveniji. Park je bil napol prazen, voda pa ravno prav topla, da sva tam preživela celoten ostanek popoldneva.


Sprehod na Uršljo goro in stokilometrska kolesarska tura do Soboškega jezera

V soboto se je Mr. P. še z nekim drugim Mr. P.-jem odpravil na brutalno stokilometrsko kolesarsko turo, ki je nanesla nekaj manj kot dva tisoč višinskih metrov in vključevala kar dva gorska prelaza – Soboškega in Radeljskega. Rečeno mi je bilo, da je bila trasa naporna, a so lepa in široka cesta ter vonj po gozdu in mahu, za nagrado pa še pogled na gorsko Soboško jezero, na koncu bojda odtehtali ves švic.

Sama sem jo medtem mahnila na Uršljo goro – tisoč šesto devetindevetdeset metrov visok hrib med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, ki po svoji obliki od daleč precej spominja na ljubljanski Krim, le da na njenem vrhu ne stoji le antena, ampak kar cela vas v malem, vključno z najvišje ležečo cerkvico v Sloveniji. Vrh Uršlje gore je prostoren in gol, odtod tudi staro ime Plešivec. Tistemu na Krim je podoben tudi vzpon: pot namreč vse do vrha pelje med visokimi, temnimi smrekami, in je tudi približno enako obljudena. Razgled vrha je čudovit, s to razliko, da ob vznožju gore ne leži ljubljanska kotlina, temveč Mislinjska, Šaleška in Spodnja Savinjska dolina na eni ter Mežiška dolina na drugi strani.

Ker je Mr. P. s kolesarjenja prišel kar dobro skurjen, sva se po poznem kosilu v Punktu, najboljšem bistroju na Koroškem (oziroma kar v Sloveniji) tistega popoldneva odpravila le še na kratek sprehod ob zapuščenem Ivarčkem jezeru in spotoma odkrila še en koroški biser – propadajočo stavbo nekdanjega zdravilišča Rimski vrelec. Domačini so nama povedali, da naj bi se ji obetali lepši časi in ko bi to vsaj bilo res!


Skok v Soboško jezero in domov

Prav nič se nama še ni šlo domov, zato sva zadnji dan namenila lenobnemu poležavanju ob Soboškem jezeru. Ker je temperatura vode tistega dne dosegla komaj dvajset stopinj in ker so se nad prelazom ves čas motovilili sumljivi oblaki, se je za kopanje odločil le pogumnejši od naju in to nisem bila jaz. Ko sva se pozno popoldan spuščala v Radlje, sva si bila edina, da so štiridnevne počitnice veliko premalo, da so minile veliko prehitro ter da je na Koroškem je še veliko preveč stvari za početi, da se ne bi kmalu spet vrnila. Morda že to jesen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja