Zakladi Slovenije: vikend izlet na Kozjansko

Večkrat po malo – tako izgledajo moje počitnice letošnje poletje. V začetku avgusta smo se z najmlajšim članom naše družine odpočivali na Bledu, slabih štirinajst dni zatem sva z Mr. P.-jem aktivno odkrivala lepote Koroške, prejšnji petek pa sva izbrala zadnjo destinacijo tega meseca in v soboto na prtljažnik najinega jeklenega oslička namonitrala torbo iz tarpalina ter jo po stranskih poteh, čez vasi, za katere sva slišala prvič in nizke prelaze, na katerih nisva srečala žive duše, mahnila proti Kozjanskem.  


Postanek v vasici Pilštanj

Nekje na prvi tretjini poti, pri slapu Sušjek, za katerega sva slišala prvič in pri katerem ni bilo žive duše, sva si prvikrat pretegnila noge. V Radečah sva se ustavila na prvi kavi, v Jurkloštru, pri nekdanjem kartuzijanskem samostanu, enem od štirih v Sloveniji, med katerimi deluje le še tisti v Pleterjah, pojedla prvo malico. Ko sva zapustila Planino pri Sevnici in je mimo naju brzelo vedno več sadovnjakov rdeče zorečih jabolk, je bil Kozjanski park le še streljaj stran. Z glavne ceste sva zadnji trenutek odvila navkreber, v vasico Pilštanj, polno prikupnih starih hiš, sredi katerih se je vse do danes ohranil čisto pravi sramotilni steber. Bil je to najin prvi pranger in nikjer ni bilo žive duše.


Ogled gradu Podsreda

Naslednji postanek, katerega sestavni (beri: bistveni) del sta predstavljala druga kava in malica, je sledil v gostilnici ob ribniku na robu vas Kozje. Zatem sva se v prijetno hladni senci kozjanskih gozdov povzpela do gradu Podsreda, slavnoznanega kot najbolj grajskega med gradovi na Slovenskem. Prijazna oskrbnica nama je najprej razkužila, nato pa nama v roke stisnila elektronski žepni vodič in naju poslala raziskovat grajske prostore. Nikamor se nama ni mudilo in nadstropje za nadstropjem, po dolgem in počez sva pregledala vsak kotiček, vse do podstrešja, ki je še vedno poseljeno s čisto posebnimi prebivalci.    


Minoritski samostan in čokoladnica v Olimju

Nato sva se spustila v vas Podsreda, tam naletela na še en pranger, naredila krog čez Bistrico ob Sotli, nato pa med vedno bujnejšimi nasadi jablan nadaljevala pot proti Olimju. Nikjer ni bilo nikogar, takšne nasade pa sva oba videla prvič. Sredi dneva je sonce že pošteno pripekalo in ogled stare, hladne samostanske lekarne je bil kot naročen. V čokoladnici sva zaradi očitne logistične zagate, ki nama je onemogočala, da bi izropala polovico vitrine, stežka nabrala le peščico sladkarij, ki sva jih nato v kavarni tik ob cerkvi, ob srkanju najboljšega domačega ledenega čaja, pobasala kot bi mignil.

Najin dober namen, da se zatem povzpneva na Stolp zdravja in veselja na Rudnici, sta prekrižala še vedno naraščajoča vročina in s tem povezano nezanemarljivo dejstvo, da se v opremi, ki sva jo imela na sebi, niti pri najboljši volji ne bi mogla premikati po klancu navkreber, kaj šele po sto petinosemdesetih stopnicah do vrha stolpa. Tako ali tako ima pa tako ogabno kičasto ime, da sploh nočem gor, je pripomnil lisjak po imenu Mr. P. in zavil proti Podčetrtku.

Vzdolž neobstoječega Vonarskega jezera

Ko sva nato od Podčetrtka vozila proti Rogaški Slatini, najini zadnji destinaciji, sva med vijugasto cesto in z močvirnatim rastjem poraščeno dolino zagledala na novo urejeno kolesarsko stezo in tega dne prvič slišala za projekt ponovne ojezeritve Vonarskega jezera. Na mestu, kjer se je nekoč že nahajalo jezero, a so ga zaradi močne onesnaženosti pred tridesetimi leti izsušili, občina Podčetrtek v sodelovanju s sosednjo Hrvaško snuje velikopotezne načrte, katerih uresničitev pravzaprav niti ni več tako zelo daleč: pregrada Vonarje je obnovljena, zgrajen je Bobrov center, načrtovana je izgradnja turistično-rekreacijskega in učnega centra, kopati, čolnariti, smučati na vodi in še kaj pa naj bi se bilo na jezeru mogoče že v roku naslednjih dveh let. Bila sva nič manj kot naravnost navdušena. Ampak zaenkrat še nikjer ni bilo žive duše.


Nočitev v Rogaški Slatini

Prespala sva v Rogaški Slatini in to enkrat za spremembo malo drugače kot sicer, kar je v grobem pomenilo, da sva si v zameno za en turistični bon privoščila vse, kar je bilo v prenočišču s petimi zvezdicami pač na voljo. Ker zakaj pa ne in ker sva po vsej verjetnosti to storila prvič in zadnjič ali vsaj za nekaj časa. Ampak imela sva se fino, pustila sva se razvajati, naslednjega dne pa sva se prijetno spočita odpravila proti domu.

A to je bil v resnici le uvod v odkrivanje lepot Kozjanskega in odločila sva se, da bova naslednjič, v jeseni, ko bodo kozjanski listavci pričeli odmetavati svoje zlato okrasje, na volviča zmontirala kolesi in v prtljažnik vrgla gojzarje. Prekolesarila bova kolesarsko stezo med Podčetrtkom in Rogaško Slatino, se povzpela na Boč in Donačko goro in če si bova zatisnila vsaj eno uho, mogoče še na stolp na Rudnici. Najbrž nikjer ne bo žive duše.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja