Da se nam obeta nič manj kot popoln jesenski dan, se nam je zasvitalo že ob vijuganju po z oranžno-rumenim listjem prekriti makadamski cesti, ki se je v Knežaku pri Pivki odcepila za Sviščake. Tam, na jasi pri planinskem domu, smo po slabih dvajsetih kilometrih vožnje in najmanj toliko vzdihljajih, ki jih je sprožil v jesen obarvan gozd, tudi parkirali. Preberi več »
Včeraj je bil tak dan, primeren za prvi jesenski roadtrip. Od Jesenic do Kranjske Gore se je po novem končno mogoče pripeljati brez občutka, da bo pod tabo razpadlo pol podvozja. Na Vršiču v soboto opoldne še nikoli nisem doživela tako malo ljudi, predvsem pa pločevine. To gre po vsej verjetnosti pripisati tudi trem razritim cestnim odsekom, ki jih bodo – tako vsaj obljubljajo – razkopavali še kar nekaj časa. Na klopci pred kočo sva popila kavo in se muzala ameriškim hikerjem, ki so naročali ješprenj. Preberi več »
Še bolj poredko kot pozimi se na Krvavec odpravim v mesecih, ko ta ni prekrit s snegom. Ampak enkrat sva šla gor poleti in to za cel vikend. Bil je julij, tistega leta, ko je Mateja neprestano mučil želodec in si je želel gorske sprostitve, po možnosti v družbi krav s hrapavimi jeziki, jaz pa sem se veselila prvega oddiha od prve čisto zaresne službe.
Dolgodlaki štirinožni planinec svetlo oranžne barve se nama je pridružil že na parkirišču na Bohinjskem sedlu in naju nato spremljal polovico poti – čez smučišče, na Lajnar, po nekdanji vojaški mulatjeri*, mimo stare kasarne vse do vrha. Potem se je iznenada obrnil in jo podurhal nazaj v dolino.
Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Preberi več »
Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.
Preberi več »
Na Velko se odpraviva vsake toliko. Enkrat samkrat sva tam preživela več dni skupaj. Bilo je poletje, povsod so se pasle krave in dišalo je po siru. Ima me, da bi šla spet.
Dan pred zadnjim januarskim dnem leta dva tisoč petnajstega je zapadlo dobrega pol metra snega. Za pohod sva se tiste sobote odločila zadnji trenutek, krepko zatem, ko je ura že odbila poldne. Loteval se me je hud nahod, a za izhodišče kljub temu nisva izbrala najkrajše poti. Preberi več »
Za vzpon na Veliki vrh, najbolj zahodni dvatisočak v najdaljšem slovenskem grebenu – Košuti (tako hribi pika net) – nisva izbrala najbolj primernega dne. Na Kofcah je še sijalo sonce, vrh pa je bil že od začetka ovit v meglo. Višje ko sva šla, bolj je bilo megleno, gladki kamni na poti pa vedno bolj spolzki. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica z žigom, se navadno odpre lep razgled na osrednje Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, del Julijskih Alp ter na del Dravske doline (takisto hribi pika net), a sva se imela od vsega naštetega priložnost razgledati le nad vpisno skrinjico. Vedno pač ne more biti popolno in tudi megla v hribih zna imeti svoj čar. Je rekla lisica, ki ni dosegla grozdja. Nazaj grede sva se ustavila v domu na Kofcah in si za tolažbo privoščila zajetno porcijo jote z žganci.