Pravzaprav sva se tistega dne namenila le na kratek sprehod do slapu Orglice v dolini Kamniške Bistrice. Potem pa so naju na Mengeškem polju premamila zasnežena pobočja okoliških gora; koča na Kamniškem sedlu se je kopala v blagem dopoldanskem soncu, sneg je v belo odel Brano in Planjavo in poštupal najvišje dele Velike planine. Ker sva se za daljši vzpon zbudila veliko prepozno in ker so se severa bližali sivi oblaki, sva skočila na najbližji, Kamniški vrh.
Preberi več »
Iz Senožeč do Velike Vremščice, najvišje točke istoimenskega pogorja, je dobro uro in pol hoda. Prvih petnajst minut pot pelje skozi vas, mimo eko kmetije s čupastimi osli in plahimi kravami, nato pa zavije v listnat gozd, kjer se začne zlagoma vzpenjati in strmina popusti šele kakšne pol ure zatem, na golem pobočju Slatne, kjer se prvič odpre pogled na s te strani poraščen vrh Vremščice. Potem je treba le še prečiti manjše mrazišče, se nato znova povzpeti v gozd in ko kolovoz spet zavije na travnik, je do vrha le še nekaj minut.
Preberi več »
V najinih rosnih letih sva se po razglednih cestah sosednje Avstrije najraje vozila s kabrioletom. Včasih sva v mali prtljažnik strpala gojzarje in pohodne palice in jo mimogrede mahnila na kakšen nezahteven vrh. Odkar se štejeva med kolesarje in motoriste pa vožnja po takšnih cestah z drugim kot enoslednim vozilom skorajda ne pride v poštev in že skorajda kičasto popolno jesensko vreme pretekle sobote je bilo pač treba izkoristiti. Preberi več »
Potem ko sva v Lepeni, kjer sva pustila avto, prehitela trumo hrupnih ljubljanskih planincev, sva do vrha srečala le še peščico pohodnikov. Večji del se je pot nato serpentinasto dvigala po pretežno listnatem gozdu, pri tem večkrat prečila tovorno žičnico in se zravnala šele pri njeni zgornji postaji. Od tam sva imela do Krnskega jezera le še slabih dvajset minut.
Odkar sem z njima prevozila Sello Ronda, me povsod vlečeta zraven. Na Mangartsko sedlo, naprimer. Rekordov pri tem sicer nismo podirali, smo se pa imeli hudo luštno. Naslednjič baje štartamo iz Loga.
Pred dobrim letom sva Dolomite po dolgem in počez prekrižarila z motorjem in vse od takrat si jih je Matej strastno želel prevozit še s kolesom. Jaz niti ne. So mi pa že hudo manjkali hribi. Ampak potem sem se letos nekoliko resneje vrgla v kolesarjenje. Prilezla sem na Rakitno, podirala rekorde po Barju, odvozila prvo stotko do Črnomlja in kolesarjenje v hrib je nenadoma postalo zanimivo. Tako smo v začetku avgusta na strešna prtljažnika avtomobilov namontirali Matejevega Focusa, Tomaževo SuzieQ in mojo Rozi in smo šli. V Dolomite in to za cel teden: kolesarit, pohajkovat, namakat prste v mrzla gorska jezera.
Preberi več »
Očitno že delam nekaj prav, da me je za rojstni dan že drugo leto zapored čakal izlet presenečenja. Prvi del darila in prvi očiten namig so bili novi Alpinini gojzarji, s katerimi sem se spogledovala že vse od začetka pomladi. Ko je v soboto zjutraj prej kot za v službo zazvonila budilka, sem popokala nove čeveljce, nekaj zadnjih sladkih ostankov sredinega praznovanja in ubrali smo jo proti Gorenjski. Ko smo pri Lescah zavili proti Bledu, je bilo že jasno, da se odpravljamo v Julijce, moje najljubše, in ko smo pot potegnili do Bohinja so se potrdili moji sumi, da jo mahamo na Vogel. Preberi več »
Umirjen sprehod do Blejske koče na Lipanci, ki se je sprevrgel v adrenalinsko vijuganje med iglavci in lomljenje plastičnih lopatk in ki ga nista prekašala ne bližnje srečanje s terenskim vozilom na ostrem ovinku sredi gozda ne pristajanje helikopterja na s snegom prekriti planini. Malodane popoln zimski dan. Preberi več »
Na zadnji dan starega leta sva šla še zadnjikrat v hribe. Pravzaprav je od zadnjega hribolazenja minilo že več kot dva meseca in to enostavno ni bilo več sprejemljivo. Moj edini pogoj je bil sneg, Matejev pa zvrhan krožnik kakšne od domačih jedi, po možnosti takšne z veliko vsebnostjo zelja. In tako sva jo mahnila na Zelenico.