vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Lovrenška jezera: v zavetju pohorskih gozdov

Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Prestreljenik

Predlani sva se za moj rojstni dan potepala po Veroni, lansko leto me je čakal izlet presenečenja na Vogel. Letos sem si destinacijo, moje drage Julijce, izbrala kar sama, manj vpliva pa sem imela na čas, ko se je rojstnodnevni izlet mogel zgoditi, saj nas je že v začetku junija vse po vrsti napadel hud prehlad. Potem je prišel štiridnevni podaljšan vikend. Prva dva dni vreme ni bilo naklonjeno hribolazenju, tretji dan ni obratovala kaninska žičnica. Vse se je končno izšlo v četrto in na praznični torek sva jo z zanosom mahnila na Prestreljenik, dva tisoč štiristo devetindevetdeset metrov visoko goro, ki se pne nad smučiščem Kanin.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Kompotela

Planinarjenje med prvomajskimi prazniki je nekaj najboljšega. To je čas, ko se topla zimska puhovka že lahko umakne lahki prehodni vetrovki. To je čas, ko je v zavetrnih legah mogoče sleči tudi toplotni sloj in vrhove osvajati lahkih nog in kratkih rokavov. Predvsem pa je to čas, ko v hribih ni žive duše. To pa zato, ker so vsi na morju.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Pristovški Storžič

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Brda

Vremenska napoved sicer ni bila najbolj obetavna, a sva vseeno šla. Nad Karavankami so se vlekli sivi oblaki, vrhov Kamniško-Savinjskih Alpah se sploh ni videlo. Na Pokljuki je bilo sončno in brez oblačka. Gozdna cesta do izhodišča je bila še vedno prekrita s tanko plastjo ledu, med drevesi se je bleščalo nekaj zaplat snega, na parkirišču Pri Rupah pa je bil poleg najinega parkiran le še en avto.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Sobotni sprehod na Kum

Parkirali smo ob cesti, že krepko zatem, ko se je izgubil pogled na največjo trboveljsko znamenitost, kar je pomenilo, da smo do vrha hodili kvečjemu kakšnih dvajset minut, a je bilo to ob vztrajni spremljavi ledenega severovzhodnega vetra, ki je bril okrog vozila našega najmlajšega pohodniškega člana, več kot dovolj. Pač pa je vetrovno vreme omogočilo daljnosežne razglede na domače in avstrijsko visokogorje na eni ter na oble vrhove severozahodne Hrvaške na drugi strani, vse do Učke. Potem ko sem stestirala gugalnico s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe in je Mr. P. v planinskem domu posrkal svoj espresso macchiato, smo obrnili nazaj v dolino in se v najljubši zagorski gostilni pogreli s čajem in okrepčali s poznim kosilom. Veter nas je vse malce utrudil, še najbolj pa najmlajšega člana, ki je omagal po petih minutah vožnje domov.

Na potep  |  V hribe

Peričnik pozimi

Podlegla sem vplivom okolice, priznam. Ampak ko pa kmalu ne bo več tako idilično zamrznjen. In vreme je bilo tistega jutra tako prilično sončno. Poleg tega je bil dan poprej kulturni praznik, ko so vse trgovine po novem zaprte, zato bodo v soboto zjutraj vsi, o tem sem bila prepričana, drveli po špecerijo. In imela sem prav, avtocesta proti Gorenjski je bila prazna, na izvozu za Kranjsko Goro nobene gneče in tudi v Mojstrani s parkiranjem nisva imela težav.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Ledena pravljica na Planini nad Vrhniko

Na najpopularnejši domači hribolazniški spletni strani piše, da je Planina nad Vrhniko za Vrhničane nekaj podobnega kot za Ljubljančane Šmarna gora. Na Šmarko sicer ne hodim, ampak po pripovedovanjih tistih, ki si to drznejo, vem, da je tamkaj vsakodnevno nepopisna gužva. Nad Vrhniko ni tako. Na sončno sobotno dopoldne se je na opuščenem zaplanskem smučišču dričalo nekaj družinic, na poti do vrha pa smo srečali le peščico pohodnikov. Za spoznanje več se nas je nabralo v koči – konec koncev smo po razgled na ljubljansko kotlino na eni in gorovja na drugi strani prihajali po številnih poteh z različnih smeri. Prav nobene gneče pa ni bilo na lesenem stolpu, glavni atrakciji vrhniške Planine, ki je v tem letnem času prav po pravljično ukleščena v led.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Nedeljski sprehod na Pasjo ravan

Pasja ravan je Mr. P.-jev go-to vsesezonski kolesarski giro, ko se rabi pošteno zmatrat in hkrati nima dovolj časa ali volje, da bi se usedel v avto in odpeljal na Kras. Za dobrih petinšestdeset kilometrov in slabih devetsto metrov višincev ponavadi potrebuje slabe tri ure. Takšno turo – in ta letos ne bi bila prva – je načrtoval tudi v drugi polovici preteklega tedna, a mu je nato petkov sneg prekrižal načrte in ideja nenadoma ni bila več tako privlačna. Ker ceste do vznožja hriba že v suhem vremenu ne bi mogli ravno klasificirati kot porno stradale. Ker na višje ležečih predelih hribovja pogosto kar pošteno piha. In ker na vrhu ni zapadlo le nekaj centimetrov snega in ga pobralo že naslednji dan. Na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja trenutno namreč vlada čisto prava zima.

Preberi več »