Ko sva prejšnjo nedeljo z Begunjščice občudovala Stol, sva si zadala, da ob naslednji priložnosti pa res zlezeva nanj. Naslednja priložnost se je pojavila to nedeljo, a sva se večer poprej vseeno odločila drugače. Vstala sva pred šesto, tako kot se za hojo v hribe pač spodobi, in bila na izhodišču dvournega vzpona na Vajnež, najvišji vrh pogorja Belščica, nekaj pred osmo zjutraj.
Preberi več »
Odločila sva se zadnji trenutek in se od doma odpravila šele enkrat sredi dopoldneva. V Begunjah sva zavila proti gradu Kamen in kmalu zatem, pri domu v Dragi, ko je asfalt zamenjal makadam, je na svoj račun prišel predvsem Mr. P., ki si je (verjetno zavestno) že v Ljubljani priboril sedež za volanom. Nekaj ovinkov in par luž kasneje sva se znašla na Poljški planini: obula sva gojzarje in zaklenila Šveda ter mimo Tomčeve koče peš nadaljevala naprej v gozd.
Preberi več »
Nazadnje sem po Spodnjih Bohinjskih gorah pohajkovala predprejšnje poletje, ko smo jo za moj rojstni dan mahnili na Vogel in sosednjo Šijo. To je bil izlet presenečenja, na katerem je Mr. P. premagal strah pred nihalkami, vsi pa smo razbolelih nog na koncu podlegli štirisedežnici, ki nas je zapeljala nazaj do zgornje postaje. Vrhovi najdaljšega neprekinjenega gorskega grebena so me mikali vse odtlej in pretekle nedelje sva se z Mr. P.-jem podala na Črno prst, najvzhodnejšega od njih.
Preberi več »
Že vse odkar so drevesa jeseni odvrgla svoje liste, sem si želela na en lahkotnejši sprehod na Goriško. Goli gozdovi so pozimi lahko še posebno lepi in mogočna drevesa Trnovskega gozda, planote, kjer je ponekod še mogoče najti ostanke pragozda, brez dvoma spadajo mednje. In ker je bilo v soboto v visokogorju preveč oblačno (v resnici pa sva le prepozno vstala), sva se odpravila proti zahodu.
Preberi več »
Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.
Preberi več »
Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.
Preberi več »
Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.
Preberi več »
Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.
Preberi več »
Predlani sva se za moj rojstni dan potepala po Veroni, lansko leto me je čakal izlet presenečenja na Vogel. Letos sem si destinacijo, moje drage Julijce, izbrala kar sama, manj vpliva pa sem imela na čas, ko se je rojstnodnevni izlet mogel zgoditi, saj nas je že v začetku junija vse po vrsti napadel hud prehlad. Potem je prišel štiridnevni podaljšan vikend. Prva dva dni vreme ni bilo naklonjeno hribolazenju, tretji dan ni obratovala kaninska žičnica. Vse se je končno izšlo v četrto in na praznični torek sva jo z zanosom mahnila na Prestreljenik, dva tisoč štiristo devetindevetdeset metrov visoko goro, ki se pne nad smučiščem Kanin.
Preberi več »