Visoki Mavrinc in Planinski muzej v Mojstrani

Visoki Mavrinc ali Špica v Sedelcih je tisoč petsto dvainšestdeset metrov visoka gora v Julijskih Alpah, do vrha katere s ceste na Vršič vodita dve pešpoti: prva se začne pri drugi serpentini, druga pa osem ovinkov višje, na parkirišču pri Koči na Gozdu. Midva sva ubrala slednjo, krajšo, za katero sva na sončno januarsko soboto potrebovala debelo uro prijetno zmerne hoje.

Snega je bilo na gozdni stezi le za vzorec, kakšen centimeter ali dva več in pomrznjena tla so naju pričakali šele tik pod vrhom, od koder sta razglede na vse strani že občudovala dva mlajša para. Pod nama se je vila vršiška cesta, na vrhu prelaza je čepel Poštarski dom, na drugi strani je v senci ždelo zamrznjeno jezero Jasna, za njim se je v soncu kopala Kranjska Gora, vse okrog naju pa so se pele stene in vrhovi okoliških gora: z ene strani Špik in Škrlatica, pred nama Razor in Prisank, z druge Mala Mojstrovka, Šitna glava pa Prednje in Zadnje Robičje in od razgledov na mogočne, s snegom posute vršace sva se slabo uro zatem kar malo stežka poslovila.     

Nazaj grede sva si za prvih sto metrov iz previdnosti nadela dereze. Ko so sneg na poti znova zamenjale smrekove iglice, je šlo hitreje in dobre pol ure kasneje sva v Koči pri Gozdu že pridno pospravljala ajdove žgance z zeljem.

Ker je bila ura še zgodnja, nama pa se ni nikamor mudilo, sva se na poti domov ustavila v Mojstrani in si po večkratnih neuspelih poskusih končno vzela čas za ogled Slovenskega planinskega muzeja. Prijazna gospodična na blagajni nama je v roke stisnila dve kartici, ki sta nama omogočili aktivno udejstvovanje v muzeju in znova sva vstopila v svet planinarjenja: spoznavala sva njegovo podrobno zgodovino, se učila pravilno vezati vozle, s 3-D očali pokukala čez previs Sfinge, spoznavala ogrožene gorske cvetlice, se s samovarovalnim kompletom premikala po ozkem robu, v bivaku doživela simulacijo gorske nevihte in ob tem prav po otroško uživala.

Potem je Mr. P. v sklopu stalne razstave odkril par fotografij Mr. P. seniorja, ko je v poznih sedemdesetih nadzoroval gradnjo alpinistične šole v Manangu in sobotni izlet bi se težko zaključil lepše. Nakupila sva nekaj knjig in jo polna vsakovrstnih vtisov mahnila proti domu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja