Viševnik
Lea, 19. maja 2017
Zasedba je bila enaka kot tri mesece poprej, ko smo lezli na Kamniško sedlo: dva ipsilon kromosoma in jaz, le da sta bila tokrat za spoznanje bolj prizanesljiva. K temu sta po vsej verjetnosti pripomogla tudi dvometrska snežna odeja in pripekajoče marčevsko sonce. Brez derez bi nam mehka predla.
Vrh smo dosegli v slabih dveh urah. Razgled je bil fantastičen, drenj strašen, štampiljka pa zakopana globoko pod snegom. Mateja je močno razhudila odlomljena palica, ki jo je nekdo pustil zapičeno v snegu, zato jo je odnesel s seboj. Nizdol je šlo horizontalno. Izhodišče smo dosegli v pol ure.
Foto material delno prispeval @matejperko.