Kamniško sedlo

Kamniško sedlo me je mamilo že lepo vrsto let, ko sem ga, vikend za vikendom, opazovala z ravnice najlepšega mesta pod Kamniškimi planinami in si vsakič znova obljubila, da naslednjikrat pa res pride na vrsto. To se je, kajpada, zgodilo bistveno kasneje, kot sem si predstavljala – nekega decembrskega dne, ko se je Ljubljana ovila v meglo, v Kamniku pa sijalo sonce (Matej bi rekel, da je bila šajba) sem se v družbi dveh ipsilon kromosomov končno zagnala navkreber.

A mi je bilo potem kar malo žal, saj sem strmino pod vrhom s krčem v nogi prelezla zadnja, medtem ko sta se fanta s svojimi novimi igračkami že dodobra razgledala po okoliških hribih. Ljubljanska kotlina se je še vedno kopala v megli, videlo se je komaj do Kamnika. Pač pa se je pred nami odprl čist razgled na Logarsko dolino, Peco in oddaljene avstrijske vršace. Odprtih ust sem strmela v skupino zagrizencev, ki so iz doline na sedlo pritekli in močno občudovala s cepini in derezami opremljene pohodnike, ki so nadaljevali proti Brani.

Navzdol sem tekla tudi jaz, šajba pa je v Kamniku zdržala vse do večera.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko