vselepoinprav.si

Že pri romanih Novorojen in Ne premikaj se so se mi rosile oči in se mi ježile dlake. Pri Mazzantinijevi je tako, da bralec le stežka ne empatira s protagonistom, tudi če mu je ta sprva antipatičen. Če ne že prej, pa si najkasneje nekje v drugi polovici zgodbe začne želeti, da bi glavnemu liku uspelo, da bi se vsaj nekako srečno končalo. Ampak Mazzantinijeva ne piše srečnih koncev. In tisti usodni, najmočnejši udarec, vedno pade čisto na zadnjih straneh. Sijaj-no.

“Zgodbe teh dveh sorojencev ne poznam dobro. Moj dom ni bil dom, v katerem bi se govorilo. Vem, da sta zgodaj osirotela, da je Zeno naredil veliko kupčijo s prodajo slike, ki je izvirala iz nekega valonijskega župnišča, in se pojavil pred sestro v porscheju 550 z dvižno streho, enakem tistemu, s katerim se je zaletel James Dean; odšla sta iz Belgije in se vrnila v Italijo. Mati se je poročila, vendar sta si vedno ostala blizu, ena tistih neločljivih zvez, ki se hranijo v mraku spominov.[…] Razen toge dlani, ki mi jo je položil na glavo ob kakem božiču, se ne spominjam nobenega prijaznega vzgiba do mene,njegovega edinega nečaka. Dejstvo, da ga je imela mati tako zelo rada, je v meni vzbujalo boječo očaranost in nemo ljubosumje.

…

Naša družina je bila družina togih in ekstravagantnih odraslih ter neštetih starcev. Name, osamljenega otroka, so gledali strahoma kot na nekakšno kafkovsko žuželko, ki bi lahko postala velikanska in jih požrla.

…

Pogrešal sem prijatelje, vse sem pogrešal, vendar nisem nikomur telefoniral. Ostal sem tam, v položaju zarodka, zatopljen v popolno bolečino. Kakšen smisel bi imelo pogovarjati se po žici, se spominjati raja? Od takrat se vedno bojim spominov. Milijonkrat sem pobegnil, nikoli nisem imel ljubih navad, da mi ni bilo treba žalovati za njimi. Kajti od tistega dne se mi nič ne zdi tako strašno kot prekrasen spomin.

…

Vse otroštvo sem trpel osamljenost. Zgodaj zjutraj je bila vedno že popolnoma oblečena in naličena, dala je navodila služkinji in stekla iz stanovanja, kot da bi gorelo okrog nje. V neskončnih stolpcih, začrtanih s kredo, sem si zamišljal njeno življenje daleč od mene. Kadar sem šel ven, sem s pogledom prebadal svet kakor močvirje, v upanju, da jo bom srečal. V parku, ko sem plezal v leseno hiško in se spuščal iz nje, sem vedno iskal njo … da bi jo videl, kako se bo s svojo božansko postavo, s svojo divjo lepoto izluščila iz anonimne gruče mater. Za nič na svetu ne bi Georgette zamenjal za katero izmed tistih razgretih, togotljivih, ljubečih mater. Vedel sem, da sem kljub svoji nesreči privilegiran. Ničesar ji nisem očital. Bila je idol in idoli se ne spustijo na kolena, da bi otrokom obrisali smrkelj.

…

Lahko bi bili družina. Ena izmed milijonov med milijoni oblik, ki si na tem planetu pravijo družina, skupek življenj, ki se hranijo ob isti mizi, sedajo na isto stranišče, se pozdravljajo in se pokopavajo.

…

Prekrhek, prelen, kot sem bil, ne bi bil sposoben prestati preizkušnje. Ne bi bil kos temu očetovstvu. […] Za bitje, ki se je moralo še razviti, čigar čistost bi moral varovati, ji pihati na sanje, omejevati škodo zunanjega sveta, jo čuvati kot volk, renčati na tujce.

…

Tistega večera sem, potem ko sem spravil Leni v posteljo in se pomudil pri njej, zaprl knjigo in začel preštevati njene prste, gor in dol po blazinicah, neštetokrat, dokler ni zaspala. Preštel sem prste kupov otrok, ki so bili vedno ona. Ni bila moja. Bila je edina hčerka, ki bi si jo želel imeti v življenju.

…

Moja predavanja so bila nabito polna in postal sem bolj razvpit kot kdaj koli prej. Stopil sem v razred in začutil kako me ovija militantna tišina, ko sem nehal govoriti, so deževali aplavzi. In tako sem obenem s potrtostjo duha preizkušal karizmatično moč homoseksualnega intelekta.

…

Dobro sem poznal njeno kuhinjo, natanko sem vedel, kje se moram premikati. Znal sem ukrotiti pečico, odstraniti liste z repnih poganjkov, pogrniti mizo in se spomniti na nože, kakor odlična žena. Stvari, ki se jih nisem naučil, ko sva še živela skupaj in sem bil najslabši mož.

…

Če v določeni starosti živiš sam, postaneš boječka, začneš se igračkati s peresi, varčuješ celo z dihanjem. Vpisal sem se v neki športni center. Vsakokrat sem odprl torbo, izvlekel iz nje popolnoma zlikano majico, preden sem sedel, sem klop pregrnil z brisačko. Zelo sem se izuril v nakupovanju, v nadzoru nad živili, v pospravljanju na police, v predelke hladilnika. Začel sem paziti na svojo prehrano, kot nisem še nikoli. Vedno sem bil prepričan, da bi rad umrl, zdaj ko sem se staral, pa sem počel vse, da bi podaljšal ta prazni prostor, ki je bil moje življenje.”