vselepoinprav.si

Koncert Plavega orkestra v Veliki Polani na začetku avgusta je lahko pomenil le eno: vikend izlet, na katerem sva prekrižarila dobršen del kokoškine glave in njenega podbradka ter obnovila osnovnošolsko znanje geografije skrajno vzhodnega dela Slovenije.

V Babičevem mlinu na Muri sva kupila dve kili koruzne moke. Po prašnih, belih stopnicah mi je precej komično spodrsnilo, pri čemer sta mački, ki sta spali na belih žakljih, ob tem le leno odprli vsaka po eno oko. Pri mlinu ni bilo žive duše, pač pa kar precej komarjev.

Istega dne je bil v Ljutomeru semenj. Mesto je bilo preplavljeno z golaža, langaša in še česa lačnimi obiskovalci. Lepote mestnega trga so se tako žal skrivale za stojnicami, pisanimi baloni in dimom, ki se je valil s številnih ognjišč. V zraku je vladal vonje po golažu in cvrtju. Na enem od kurišč so pekli celo vola. Ob pitju kave v lokalni kavarni sva poslušala skrajno resne debate o delitvi zemlje in delovanju občinskega sveta.

Očarala naju je gričevnata jeruzalemska pokrajina, posuta z vinogradi. Pri cerkvici sva si v knjižico naštempljala planinski žig.

Povzpela sva se na Vinarium, najvišji razgledni stolp v Sloveniji, ki se pne nad Lendavo in na katerem bolj kot pogled navzdol vrtoglava vstopnina – peš ali z dvigalom, cena je enako visoka. Veliko bolj impresiven pa je bil razgled z vrha stolpa, k čemur gotovo prispeva tudi močan veter, ki je – v to ne dvomim – z razgledne ploščadi v enem letu odpihnil že marsikatero pokrivalo.

Iz Lendavskih goric sva se mimo lendavskega gradu spustila v Lendavo, najvzhodnejše slovensko mesto, v katerem je kar četrtina prebivalcev madžarskega rodu, napisi pa dvojezični. Navdušena sva nad arhitekturo mestnega jedra, tako staro kot novo, naravnost fantastična pa se nama je zdela stavba Gledališke in koncertne dvorane Lendava, delo priznanega madžarskega arhitekta Imreta Makovecza. V baru ob glavni ulici sva se usedla na kokto in spet (pasivno in popolnoma nenamerno) prisostvovala dvojezični debati mestnih stricev – poleg zemlje in vojske je tekel pogovor tudi o “Madžaricah”, pri čemer so gospodje ob vzklikih, hehetanju in občasno tudi kakšni zmerljivki nonšalantno preklopili na madžarščino.

Dan po koncertu v Veliki Polani (ki bi se ga, vsaj kar zadeva organizacijo, zagotovo pa ozvočenje, dalo izpeljati bistveno bolje) nama je lastnica neobljudene turistične kmetije Ranč Gaberje pripravila nenormalno obilen zajtrk iz pol ducata jajc in zajetne količine slanine. Vse to poleg narezka, sadnih jogurtov, kopice različnih namazov, kave, čaja ter pomarančnega soka. Oprema na ranču je hecna mešanica vseh mogočih obdobij, a ne čisto brez stila: v sobi sta nama – za popoldanski počitek in bralni užitek – na voljo dve (v sicer ne prav privlačno rožasto blago preoblečeni) Kraljevi lupini.

Po nepozabnem nedeljskem zajtrku sva nadaljevala s križarjenjem in najprej malo poležala v travi ob Bukovniškem jezeru, zatem občudovala tako zunanjost kot tudi notranjost Plečnikove cerkve v Bogojini, v rotundi sv. Nikolaja pa nama je prijazna gospodična v zameno za prostovoljni prispevek izčrpno razložila celotno zgodovino cerkvice iz 13. stoletja, ko je spoznala, da ima pred seboj vedoželjna Ljubljančana, pa se je razgovorila tudi o vseh mogočih turistih, ki so obiskali njihove konce, še posebej o Rusih, katerih zahteve so pogosto zares nenavadne, zanima pa jih le tisto, kar so se namenili ogledati, ter o duhovniku, ki je pred časom tod mimo peš romal iz Latvije v Vatikan (in tudi srečno prispel).

Prestopila sva mejo in se za nekaj časa izgubila v majhnih, povsem drugačnih madžarskih vasicah s pritličnimi hišami z naravnost umetelnimi fasadami, po vrnitvi v kokoškino glavo pa sva si v motelu Čarda v Nemčavcih privoščila pravo prekmursko kosilo: hišni bograč in pražene dödole – slastnomastne krompirjeve žgance.

Za konec sva obiskala še Mursko Soboto, pardon, Mürsko Subouto, od katere v resnici nisva imela visokih pričakovanj in sva se ji že skoraj izognila, a sva bila na koncu prav prijetno presenečena. V središču mesta sva naletela na novodobni fizeraj s starinskimi artefakti za nego las in brade, poleg njega pa postapokaliptični steampunk bar. Občudovala sva obnovljeno glavno železniško postajo s spomenikom, posvečenim Judom, ki so bili v času nacizma izgnani iz Prekmurja, pa tudi marsikateri propadajoči industrijski obrat z veliko potenciala. Na sprehodu proti grajskemu parku sva naletela na povsem običajen prometni znak “pozor, race”, zadnje sončne žarke pa sva ulovila posedajoč pod kostanji na letnem vrtu legendarnega soboškega hotela Zvezda.

Talepše fotke: www.perkophotography.com