vselepoinprav.si

S police četrtne knjižnice je pravkar prevedena in sveže natisnjena Knjiga o Baltimorskih vame bolščala že nekaj tednov, a sem se na koncu (pretežno zaradi dolge čakalne vrste – tisti kupček namreč pripada rezerviranemu gradivu) odločila, da najprej začnem z Resnico o aferi Harry Quebert, prvo Dickerjevo, ki je v slovenskem prevodu izšla pred dvema letoma in požela velikanski uspeh.

Harry Quebert je sicer vsebinsko zanimiv krimič z obetavnim začetkom, ampak dialogi in poglavja, ki temu sledijo, so se mi zdeli predlogi in preveč ponavljajoči se, da bi zgodba lahko ohranila svojo napetost. Malce preveč prostaški in potemtakem težko združljiv z drugače precej romantično vsebino mi je deloval tudi jezik. Dodobra nasmejala sem se enkrat, in to na račun Američanov:

“Veste, mi Američani smo narod, ki rad blagoslavlja. Taka je naša kultura. Vsakič, ko smo zadovoljni, blagoslavljamo.”

Mene ni prepričala. Pravi zaplet se zgodi šele proti koncu, ko se ena na drugo nakopičijo zgodbe z vseh vetrov in se odpre morje scenarijev, ob čemer se je težko izogniti občutku, da avtor v zadnjih stopetdesetih straneh poskuša nadoknaditi prvih ne tako zelo briljantnih petsto. Težko bi ji namenila več kot povprečno oceno in niti po kakovosti vsebine niti po suspenzu si je ne bi upala primerjati s kakšnim skandinavskim piscem kriminalk. Pa imam, ker sem sodila knjigo po njeni zunanjosti (ki je, mimogrede, zelo lepa). Če bi že morala izpostaviti kakšen del, ki se mi je vtisnil v spomin, sta to naslednji trditvi:

“Ne maram obžalovanja. Ker to pomeni, da nisi sprijaznjen s tem, kar si.

…

Dobre knjige ne merimo samo po zadnjih besedah, Marcus, ampak po skupnem učinku vseh besed pred njimi. Približno pol sekunde po tistem, ko bralec dokonča knjigo, ko prebere zadnjo besedo, ga mora prevzeti močno čustvo; kakšno sekundo mora misliti samo na to, kar je prebral, pogledati naslovnico in se malo žalostno nasmehniti, ker bo pogrešal osebe iz knjige. Dobra knjiga, Marcus, je tista, za katero ti je žal, da je je že konec.”

Resnica o aferi Harry Quebert to sicer ni, bi pa zlahka bila njena naslednica, Knjiga o Baltimorskih – družinska drama, ki se bere kot kriminalka in katere razplet človek pričakuje z več nestrpnosti in pričakovanja kot v slednji. Je tiste vrste knjiga, v kateri se prej ali slej verjetno najde vsak bralec, bodisi med Baltimorskimi bodisi med Brezovskimi, pardon, Montclairskimi. Za okus par uvodnih:

“Najlepše trenutke svoje mladosti sem preživel z njimi in lep čas sem zgolj ob omembi njihovega družinskega imena znorel od ponosa in sreče. V mojih očeh so bili boljši od vseh družin, ki sem jih dotlej spoznal, boljši od vseh ljudi, ki sem jih kadar koli srečal: srečnejši, popolnejši, bolj ambiciozni, bolj spoštovani. Življenje mi je o tem dolgo dalo prav. Bili so bitja iz druge dimenzije. Očarala me je lahkotnost, s katero so pluli skozi življenje, oslepilo njihovo žarenje, razorožila njihova lagodnost. Občudoval sem njihovo vedenje, imetje, družbeni položaj. Njihovo gromozansko hišo, luksuzne avtomobile, poletno rezidenco V Hamptonih, stanovanje V Miamiju, tradicionalne marčevske smučarske počitnice v Whistlerju v Britanski Kolumbiji. Njihovo preprostost, njihovo srečo. Njihovo prijaznost do mene. Njihovo čudovito odličnost, zaradi katere ste jih občudovali kar sami od sebe. Niso vzbujali ljubosumja: bili so preveč razred zase, da bi jim zavidali. Blagoslov so jim dali bogovi. Dolgo sem verjel, da se jim nikoli ne bo nič zgodilo. Dolgo, sem verjel, da bodo živeli večno.

…

Označba ‘Goldmani iz Baltimora’ je bila protiutež tega, kar smo bili po sedežu bivanja moji starši in jaz: Goldmani iz Montclaira v New Jerseyju. Z leti in po jezikovnih bližnjicah so oni postali Baltimorski, mi pa Montclairski. Izumitelja teh poimenovanj sta bila stara mama in stari oče Goldman, ki sta iz skrbi za jasnost pogovora družino spontano razdelila na dve zemljepisni enoti. Tako sta lahko, ko smo se za praznovanje novega leta vsi odpravljali na Florido, kjer sta stanovala, na primer rekla: ‘Baltimorski pridejo v soboto, Montclairski pa v nedeljo.’ Ampak kar je bila sprva zgolj prikupna oznaka, se je v samem srcu njunega lastnega klana nazadnje sprevrglo v izražanje večje vrednosti Goldmanov iz Baltimora. Dejstva so govorila sama zase: Baltimorske so sestavljali odvetnik, poročen z zdravnico, in njun sin, ki je obiskoval najboljšo zasebno šolo v mestu. Pri Montclairskih je bil moj oče inženir, mama prodajalka v domači podružnici verige trgovin z dragimi oblekami iz New Yorka, jaz pa priden učenec v sistemu javnega šolstva.

Pri izgovarjanju obeh družinskih oznak sta stara mama in oče intonacijo nazadnje združila še z naklonjenostjo, ki sta jo čutila do baltimorskega plemena: ko je iz njunih ust prišla beseda ‘Baltimorski’, se je zdela kot ulita iz zlata, medtem ko je bila ‘Montclairski’ narisana s polžjo slino. Komplimenti so bili za Baltimorske, graje za Montclairske. Če njihov televizor ni delal prav, sem bil kriv jaz, ker sem pomešal nastavitve, in če kruh ni bil svež, je bilo to zato, ker ga je kupil moj oče. Hlebčki, ki jih je prinašal stric Saul, so bili izjemne kakovosti in televizor je vnovič delal zato, ker ga je gotovo popravil Hillel. Obravnava ni bila enaka niti v enakih okoliščinah: kadar je ena od družin zamujala k večerji, sta stari oče in mama v primeru Baltimorskih izjavila, da so se ubožci ujeli v prometni zamašek. Ampak če se je to zgodilo Montclairskim, sta se že pridušala o naših domnevno sistematičnih zamudah. V vseh primerih je bil Baltimore prestolnica lepega, Montclair pa za silo ustreznega. Najbolj izbran kaviar iz Montclaira se nikoli ne bi mogel kosati z zalogajem gnilega zelja iz Baltimora. In kadar smo v restavracijah in na skupinskih sprehodih po nakupovalnih središčih naleteli na znance starih staršev, nas je stara mama predstavila takole: ‘To je moj sin Saul, znan odvetnik. Njegova žena, Anita, je pomembna zdravnica na Johnsu Hopkinsu, in njun sin, Hillel, ki je mali genij.’ Vsak od Baltimorskih je bil počaščen z rokovanjem in prilizovanjem. Nato je stara mama recital nadaljevala in z medlim pomigom prsta pokazala na nas, moje starše in mene: ‘In to je moj mlajši sin z družino.’ In deležni smo bili prikimavanja, dokaj podobnega tistemu, ki bi ga človek naklonil vratarju ali domačemu služabniku.

…

Woodyjev in Hillelov odhod na univerzo je pustil na življenjih Saula in Anite neslutene posledice. Leta in leta sta bila fanta eksistenčno jedro Baltimorskih. Vse je bilo zgrajeno okoli njiju: stroški za šolanje, počitnice, obšolske dejavnosti. Vsakodnevna rutina je bila prilagojena njuni. Nogometni treningi, izleti, težave v šoli. Leta in leta sta Saul in Anita živela zanju in prek njiju.

Ampak kolo življenja se vrti: pri tridesetih sta imela Saul in Anita vse življenje pred sabo. Dobila sta Hillela, kupila sta velikansko hišo. In kar naenkrat je dvajset let minilo kot blisk. Kot bi trenil, je bil Hillel, toliko pričakovani otrok, že v letih, da odide na faks.

Nekega dne leta 1998 sta Woody in Hillel z avtom, ki jima ga je posodil Saul, odšla na univerzo. In po dvajsetih letih zapolnjenosti je bila hiša nenadoma prazna.

Ni bilo več pouka, ne domačih nalog, ne nogometnih treningov, nič več rokov za odplačilo posojil. Ostala je samo hiša, tako zapuščena, da je v njej odmevalo. Ni bilo več vrveža ne duše.

Anita se trudi kuhati za moža. Kljub nabito polnemu urniku v bolnišnici najde čas, da pripravi zapletene in zamudne jedi. Ampak ko sta za mizo, jesta v tišini. Prej se je pogovor vrtel sam od sebe: Hillel, Woody, šola, naloge, nogomet. Zdaj pa tišina težko pritiska.

Vabita prijatelje, hodita na dobrodelne prireditve; ob prisotnosti tretjega se izogneta dolgčasu, pogovor lažje steče. Ampak ko sta v avtu na poti domov, niti besede več. Govorita o tem in onem, a nikoli o sebi. Tako sta bila zasedena z otrokoma, da se nista zavedala, da si nimata več kaj reči.

Ogradita se z molkom. In takoj ko spet vidita Woodyja in Hillela, oživita. Obiski univerze ju zaposlijo. Da ju vidita spet doma, ju za nekaj dni preplavi z veseljem. Dejavnosti se spet začnejo, hiša se razvedri, treba je po nakupe za vse štiri. Nato fanta odideta in nadnju spet leže tišina.”

Močno priporočam.