32. slovenski knjižni sejem
Je bil to sobotno dopoldne prav lepo zagužvan, kar je – se razume – naravnost super. Če je bilo vsled tega vsaj eno ljubljansko nakupovalno središče danes za spremembo manj nabasano, pa sploh odlično. Z očki in mamicami in dedki in babicami, ki so svojim malim nestrpnežem hiteli kupovati Čohove Čoharije in najnovejšega Harrya Potterja pa z bivšimi predsedniki z vnučki ob strani ter Adijem Smolarjem, ki je prepeval nekje v ozadju o rolici papirja, sem se počasi, a uspešno pregnetla skozi vsa tri nadstropja.
Okrnjen proračun me je letos prisilil, da sem domov privlekla le eno vrečko, polno ne tako nezanimivega informativno-propagandnega materiala ter tole uspešnico, ki jo bom danes zvečer (v pižami) verjetno snedla na mah:
Ni še konec, ne, bi rekle Power dancers – ujemite še zadnje sejemske trenutke: danes še vse do 22., jutri pa od 9. do 18. ure.