vselepoinprav.si

Če je Backman moj najljubši Šved in Knausgård najljubši Norvežan, potem je Paasilinna moj najljubši Finec, Deset prisrčnih trmoglavk pa ena njegovih bolj posrečenih zgodb. Roman, ki ga je Paasilinna spisal že v začetku tega tisočletja, a je bil v slovenščino preveden šele letos, je eden tistih, ki jih človek prebere na mah – lahkoten, a ne lahek. Zabaven, a po svoje precej tragičen. Eden tistih, ki bi bil, če ne bi prihajal izpod peresa Paasilinne (ali če bi ga napisal kak otožen pripadnik državice na sončni strani Alp) zlahka ultradepresiven.

Najljubši odsek? Kar trije:

“Imela sta ločeni spalnici. Annikki je trdila, da Raunovi lasje smrdijo po dimu, ker je, še posebej kadar je pil, brez prestanka vlekel zelene north statke. Annikki so odkrili astmo, mož, ki zaudarja po cigaretah, pa ni ravno idealen sosed v postelji. A je vseeno vsako jutro okoli šeste, ko se je zbudila v lastni postelji, odcapljala v moževo spalnico in legla k njemu, da sta še malo skupaj odspala.

…

Potožila je, kako je dvakrat postala žrtev ljubosumja. Zaradi nezakonske hčerkice se je razdrla zveza, ki jo je imela z nekim Fincem, a to še ni bilo vse: ves finski narod je bil poln prezira do ženske, ki je legla s pripadnikom tuje rase. To je bilo težko prenašati. Tarji se je zdela neznosna misel, da je lahko neki narod ljubosumen na drug narod. Pojav ima že dolgo ime, ki ne zveni lepo: rasizem.

…

Sonja je potožila nad finsko afiniteto do alkohola in obenem nad lastno usodo. Ljudje, vključno z njo, ga žrejo brez zavor, do zadnje kaplje v hiši, in koga zmanjka, grejo po novega, dokler se ne sesedejo. Res popolnoma brez smisla.

Rauno Rämekorpi ji je razložil, da Finci niso nič večje pijandure kot drugi narodi na teh zemljepisnih širinah. Razvil je teorijo o odpornosti ljudstev na alkohol v coni iglastega gozda: nordijski gozd ne pozna vinske trte. Ljudje tu že tisočletja pijejo pivo, ki so ga zvarili sami. Ko pa so odkrili metodo destiliranja in s tem šnops, so ga po stari navadi pili naprej v enakih količinah kot poprej pivo. Jasno, da se zvrneš, če se s šnopsom nalivaš na vrčke.

Naštel je skandinavske pivce šnopsa od zahoda proti vzhodu: zlatokopi na Aljaski in kanadski drvarji so hude pijandure, grenlandski Inuiti ne poznajo treznih dni, Islandci so prave velepijandure, kaj šele Irci, katerih celotna kultura temelji na viskiju. Neznanske količine žganega požrejo tako Norvežani kot Švedi, in če Finsko preskočimo kot samoumevno žganjelandijo, se znajdemo že v Rusiji, mili bog! Vse velikansko carstvo od Sankt Peterburga do Moskve tja do Sibirije smrdi po vodki, Rusi pa napol nezavestni po tleh, toliko da se ne stegnejo, s prazno flaško vodke v roki, na srajci zraven kozlanja pa odgriznjena kumarica.

Raunu se je to zdela naravna geografska usoda. Naj si Sonja ne pripisuje krivde za to, da se je rodila na severu poloble, krivi so prastarši, ki so se naselili po teh šumečih iglastih gozdovih in pustili za seboj južne gričke, kjer je doma vinska trta.

Dodal je še, da tudi na južni polobli na območju gozdov šnops kar dere, ali kaj naj rečemo o Avstralcih in Novozelandcih, ki od jutra do večera srkajo visokooktanskega in so naliti nepreračunljivi in zli.

Raunova teorija je Sonjo neznansko pomirila. Misel, da ni edina s problemom, se ji je zdela zelo prijetna.”

Prisrčno, mar ne?