Hendrik Groen, II.
Še dobro, da se je Hendrik Groen znova spravil k pisanju dnevnika. V nasprotnem primeru bi še vedno hodila po svetu ne vedoč, kaj je to kriomacija in v svetem prepričanju, da par rezin pršuta gotovo ne more vsebovati sledi žit in oreščkov. Tega in še česa me je naučil Hendrik in me tudi tokrat dodobra nasmejal.
“Življenje lahko uživaš kot puding, v katerem so vse grudice že zmečkane. Odpri, zapri, požri.
…
Za nov vrhunec v zgodovini Evrovizije so poskrbeli štirje prizadeti iz Finske. Tu v domu večina še uporablja izraz ‘prizadeti’ in ne na primer ‘ljudje z Downovim sindromom’. Prav tako govorijo o črncih in tistih, ki niso naši. Ne zato, ker ne bi spoštovali teh skupin prebivalstva, ampak ker je uvedba politično korektne rabe jezika šla mimo njih. Jezik je pri nas zabetoniran.
…
To je generacija, ki nikoli ne jé svežega kruha, ker je treba najprej pojesti tastarega, in ki od temno rjave banane odreže nekaj koščkov, ki ‘so še čisto v redu’. Generacija, ki se ji zdi škoda metati hrano stran, četudi mora z nje najprej nagnati mušice ali postrgati plesen. Ki raje dan za dnem sedi v naslanjaču s pokvarjenimi vzmetmi, kot da bi si kupila novega. Ves ta čas pa ne neha jamrati, kako je vse drago, potem ko si ceno seveda najprej preračuna v guldne.”
Najboljša knjiga o starostnikih za starostnike in tiste, stare po duši.