Milano
Milano, prestolnica severnoitalijanske pokrajine Lombardija, je z 1,3 milijona prebivalci drugo največje mesto v državi. Najslavnejša mestna znamenitost, katedrala Il Doumo, ki stoji na istoimenskem trgu v središču mesta in po katere terasi se je brez kakršnega koli negodovanja mogoče v miru nastavljati sončnim žarkom, je največja cerkev v Italiji in peta največja na svetu. Milanska operna hiša La Scala je ena od najbolj znanih in najprestižnejših na svetu. Milano je tudi vodilno italijansko mesto, kar zadeva industrijo, dizajn, finance in še kaj, njegov bruto domači proizvod je med najvišjimi med evropskimi mesti, takoj za Londonom in Parizom, s slednjima pa si deli tudi laskavi naziv največje modne prestolnice Evrope.
Milano je tudi eno bolj fotogeničnih in arhitekturno bogatih mest. Z glavnega trga pred katedralo v izrazito gotskem slogu do slavne, neoklasicistične opere je le nekaj korakov, ki vodijo skozi pasažo Galleria Vittorio Emanuele II – pokrito štirikrako nakupovalno ulico z gromozansko kupolo iz stekla in litega železa. Ob eni največjih mestnih zelenih površin, parku Sempione, se dvigujeta renesančni grad Castello Sforzesco na eni in neoklasicistični slavolok Arco della Pace, na mestu katerega so v obdobju Rimljanov stala ena od mestnih vrat, na drugi strani.
Ravno tako (če ne še malo bolj) – fascinantna je stavba glavne železniške postaje, grajena v art deco stilu, v kateri ima človek ob prehajanju iz ene ogromne obokane hale v drugo, še najprej občutek, da se sprehaja po muzeju. Dobršen del moderne, a zato nič manj impozantne arhitekture je zgoščen v finančni četrti severno od središča mesta. Ob lepem vremenu je z vrha Duoma mimo visokih novodobnih steklenih stolpnic mogoče opazovati le nekaj sto kilometrov oddaljene švicarske Alpe.
Kot se za milijonsko mesto spodobi, Milano razpolaga z vsemi vrstami javnega prometa: tramvajem, busom, trolejbusom in metrojem. Po tramvajskih progah v središču mesta vozi nekaj lepo ohranjenih muzejskih vagonov, ultramoderne pa so nekatere linije milanske podzemne železnice, na katerih vlake upravlja avtopilot – to ne pomeni le, da vlaki vozijo brez strojevodje – v teh novodobnih podzemnih kačah se je mogoče peljati prav na nosu prvega vagona in strmeti v temen tunel pred seboj. Postaje takšnih linij so praviloma zaprte kot zimski vrt, dostop do tirov oziroma vlaka pa je tako mogoč šele, ko ta pripelje na postajo.
V Milanu se da zlahka veliko zapraviti, četudi le za sline cedečo focaccio z olivami in rožmarinom, na kateri se ne varčuje z ničemer, še najmanj pa z olivnim oljem. Ali pa za najslavnejši gelato v mestu, oblit s čokolado iz čokoladne pipe, za katerega v vrsti lahko čakaš tudi po petnajst minut. Pa tudi za debel kos grana padana z majhne tržnice četrtne skupnosti na obrobju mesta, zdravila iz uličnih avtomatov ali pa dva para superg Superga, enega zanj, drugega zanjo. Do glavne nakupovalne ulice, Via Montenapoleone, na kateri je poleg trgovin dragih modnih znamk ves čas parkiranih najmanj pet najdražjih avtomobilov na svetu, tako brez večjih naporov že zmanjka denarja.
Milano je mesto številnih presežnikov. Tudi v malih stvareh. V simpatični gostilnici v ozki ulici blizu glavnega trga je, na primer, tako za slabih trideset evrov (napisanih na roko, na prazen list in brez kakršne koli specifikacije) mogoče okusiti italijanske kulinarične dobrote, postrežene s (pre)močno užitnim grozdnim napitkom.
Fotke: www.perkophotography.com