Na dnu omare: japonščina

Prejšnji teden sem med predspomladanskim čiščenjem najbolj natrpane omare najine male garsonjere našla tole. Zapiske in nariske z enotedenskega tečaja japonščine, ki sem se ga na filofaksu udeležila še kot študentka in na katerega sem z omembe vrednim naporom zvlekla tudi Mateja. Najprej je malo godrnjal, nato pa je bil nad zadevo še bolj navdušen kot jaz. JDM obdobje je bilo, konec koncev, takrat ravno na vrhuncu. 

Prisrčna Japonka, študentka na izmenjavi, nam je, majhni skupini kvečjemu petnajstih ljudi, v slabih desetih urah poskušala priučiti svoj materni jezik, kot se je to v takšnem časovnem obdobju in (ne)znanju skupine to pač kar najbolje dalo. Začeli smo s pozdravi, predstavljanjem, barvami, štetjem in najljubšo hrano in z navdušenjem ugotavljam, da še nisem čisto vsega pozabila: Watashi no namae wa Lea desu pomeni, da mi je ime Lea, ohayoo gozaimasu, konnichiwa in konbanwa so japonski pozdravi, ki si jih izrečemo zjutraj, preko dneva in zvečer, pozdrava ob poslavljanju pa se glasita oyasuminasai – lahko noč ter sayoonara – nasvidenje. Arigatoo gozaimashita pomeni hvala, sumimasen pa oprostite. Hazimemashite je vljudnostna fraza, ki se uporablja, ko sogovorca povprašamo po njegovem počutju, še vljudnejša yoroshiku onegai shimasu pa pomeni ‘v veselje mi je, da sva se srečala’. Kako naj bi vse to dejansko zvenelo v japonščini, je druga stvar. Aka je rdeča, ao modra, midori pa zelena. Od lakote me verjetno ne bi pobralo – prej obratno – naročiti bi namreč znala hamburger (hanbaagaa), sladoled (aisukuriimu) in torto (keeki) ter najljubši (sukina) sadež – jagode (ichigo). Pa suši in pico, jasno. Štetje mi ne gre dobro od ust, pri poimenovanju družinskih članov bi se morala pošteno potruditi, dnevi v tednu pa so že zelo oddaljena španska vas.

Na zadnjem srečanju smo se s čisto pravimi čopiči in črnilom učili pisanja japonskih pismenk na vaši papir. Da se razumemo: učili smo se katakane, najlažje od treh pisav, ki se uporabljajo na Japonskem in ki služi predvsem zapisu tujih zemljepisnih in osebnih imen. Veliko bolj zapleteno Hiragano in kitajske pismenke kandži smo ošvrknili le od daleč. V resnici smo obdelali le nekaj znakov, a ravno dovolj, da sem ugotovila, da že celo življenje pišem ime rojstnega kraja in lastne države povsem narobe! V japonščini se prvi namreč glasi Ryuburyana, druga pa Surobenia. Drugačen je tudi zapis mojega imena in še dobro, da je tako kratko, saj od oseminštiridesetih znakov danes znam na pamet zapisati le ta dva: レア – Re-a.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko