vselepoinprav.si

Za časa Rimskega cesarstva je na mestu današnje Ajdovščine stal vojaški tabor s štirinajstimi obrambnimi stolpi, mogočno obrambno naselje imenovano Castrum Ad Fluvium Frigidum – Utrdba ob mrzli reki. Mestu so do vse konca druge svetovne vojne vladali raznoliki gospodarji, največji razcvet pa je doživelo v sedemnajstem stoletju, ko so iz Logatca preko Hrušice zgradili cesto in postavili kamnit most, ki je Goriško povezal s Kranjsko.

Pod košatimi drevesi, ki so ravno pričela z jesenskim odmetavanjem listov, na mirni ulici nekdaj tipično zasnovanega srednjeveškega mesta, sva preteklo soboto spila čaj z medom, se nato sprehodila čez glavni, Lavričev trg, pa skozi mini tržnico z lokalnimi pridelki in poškilila v Dvorano prve slovenske vlade, kjer je bila leta tisoč devetsto petinštiridesetega ustanovljena – kaj drugega kot – prva slovenska vlada po drugi svetovni vojni, dandanes pa se v njej enkrat mesečno odvija bolšji sejem starin. In ne, to ni besedna igra.

Potem sva jo skozi podhod reprezentančne zgradbe iz osemdesetih, ki jo je arhitekt drzno naslonil na antično grajsko obzidje in ki je v nekem drugem obdobju služila kot blagovnica, ubrala skozi mestni park. Ob žuborenju hudourniškega Hublja sva se ob info tablah informirala o več kot sedemdesetletni zgodovini najslavnejšega slovenskega proizvajalca sadnih sokov, čez slabe pol ure pa že drvela mimo taistega proizvodnega obrata z maloprodajno trgovinico, ki je na daleč delovala kot precej priljubljena sobotna postojanka.

Ajdovščina se mi sila dopade. Res pa je, da sem oseba, ki je hitro očarana nad najmanjšimi malenkostmi še tako nevpadljivih krajev. Poleg tega ga ni čez pogled na Ajdovščino in celotno Vipavsko dolino z Gore – tiste, pisane z veliko začetnico, ki se praviloma kliče Trnovski gozd.