Možic
Dolgodlaki štirinožni planinec svetlo oranžne barve se nama je pridružil že na parkirišču na Bohinjskem sedlu in naju nato spremljal polovico poti – čez smučišče, na Lajnar, po nekdanji vojaški mulatjeri*, mimo stare kasarne vse do vrha. Potem se je iznenada obrnil in jo podurhal nazaj v dolino.
Pomartinčkala sva se na sveže ozelenjenem pobočju tisoč šeststo in dva metra visokega vrha s hecnim imenom. Pred nama so se peli zasneženi vrhovi Julijcev, za nama so iz meglice štrleli zaobljeni hribi Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja. Doma sem tistega dne – po nesreči, se razume – pustila domala vse: trak za lase, flis s kapuco, palice in celo blazinico za štampiljke. Ampak družba je bila odlična in imela sva se šponsko.
Fotke: @matejperko.
* Za vozove preveč strma, preozka ali pregroba stara pot, po kateri so včasih tovorili blago s pomočjo mul ali konj. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Mulatjera