Golica
Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Junij se je komaj dobro začel in na pobočje Golice se je spustila preproga iz belih narcis. Mogoče sva ravno zato do točke, slabih petnajst minut oddaljene od vrha, potrebovala več kot dve uri. Dejstvo je, da so se nekje takrat nad nama pojavili oblaki sumljivih odtenkov in ker so pohodniki, eden za drugim, in to ne prav počasi, marširali navzdol proti koči daleč pod nama, sva to iz previdnosti storila še midva. Odločitev je bila kar pravšnja, ker se je nad najbolj opevanim vrhom Karavank kmalu zatem razbesnela divja nevihta z močnim nalivom in mestoma celo točo.
Ko je bila huda ura mimo, sva jo še enkrat mahnila navkreber ter na vrh Golice, kjer je spet sijalo sonce, pod nama pa so se odpirali krasni ponevihtni razgledi, prikorakala že pošteno zdelana.
Ob sestopu naju je znova ujel dež. Potem sva izza ograde rešila manjšo čredo krav, ki je zašla v gozd in spet je bilo vse v najlepšem redu.
Za večji del fotografij zaslužen @matejperko.