vselepoinprav.si

Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.

Poleg zares lepega števila pohodnikov z malčki v nahrbtnikih in s kužki ob nogah, so naju na vrhu pričakale planinske kavke ter naju ob malicanju številka dve neumorno prosjačile za drobtino kruha. Skozi oblake, ki so drveli mimo, je bilo tu in tam za kratek čas mogoče ujeti pogled v dolino, spremenljivo vreme pa je omogočilo nastanek nekaterih sila dramatičnih posnetkov.

Spust po od oblakov in megle drsečih kamnih se je izkazal za precej napornega, zato sva se morala v Koči na Loki pod Raduho še zadnjič okrepčati. Nato sta naju s planine, z ramo ob rami, vse do ograde za živali pospremila dva bela konja. Nekaj korakov za tem sva se z oči v oči srečala s srno, malo pred izhodiščem, kjer sva pustila avto, pa je pred nama stekla miš.

Dan je bil še dolg, midva pa še ne docela utrujena, zato sva zavila proti Logarski dolini. Pri slapu Rinka sva namočila prste v tolmun turkizno modre barve, najin poznopopoldanski odhod iz doline pa so za zaključek pospremili radovedni pogledi kuštravih jakov, ki so se pasli ob cesti.

Foto material tudi tokrat delno prispeval @matejperko.